Kuba (3)

Posted May 15, 2009

V prvem in drugem delu sem bolj malo pisal in so v večini le fotografije govorile svoje. Tokrat malce več o samem potovanju.

Kljub temu, da o Kubi veliko vemo in da se pred potovanjem dodobra pozanimamo o vseh podrobnostih, nas ob prihodu še vedno preseneti. Midva sva na srečo prispela v Havano zvečer in takoj vzela taksi do case particular. Na srečo zato, ker bi naju ob prihodu zjutraj, vse skupaj šokiralo mnogo prej :)

Tako sva prvi šok doživela šele naslednji dan, ko sva zjutraj pogledala skozi okno. Najina prva misel je bila: “Sarajevo.” Vse je izgledalo, kot da bi ponoči tu divjala vojna. A na Kubi se kmalu navadiš arhitekture. Proti koncu sva celo ugotovila, da je bilo to naselje eno bolj ohranjenih.

Kot ste že razbrali iz uvodnih stavkov, sva za nočitve izbirala njihove case particulares. Preprosto opremljene sobe pri domačinih so veliko cenejše kot hotelske sobe. In tudi ni pravila plačaš več – dobiš več. Dobra lastnost cas je ta, da se lahko dogovoriš za večerjo in zajtrk ter se tako lahko za drobiž odlično naješ. Cena za nočitev znaša v povprečju 20 CUC. V bolj odročnih mestih 15, v Havani pa žal od 25 CUC dalje. Cena je seveda za 2 osebi in na koncu ugotoviš, da ni tako drago. Čeprav je bila Kuba nekoč še cenejša. A žal se časi spreminjajo.

Midva sva rentala avto za 15 dni, kar je naneslo 938 CUC. Poleg tega je potrebno položiti kavcijo v znesku 200 CUC, ki jih dobiš nazaj ob vrnitvi avta. Če te med potjo ustavijo policaji, ti kazen napišejo v pogodbo o najemu in le-to poravnaš šele ob vračilu avta. Naju je na srečo ustavil samo enkrat in to v Holguinu. Bojda sem prevozil stop znak. Ko te ustavi kubanski policaj, žal ne pomagajo žalostne učke, še manj neznanje španščine. Edino, kar vam preostane je, da vprašate: “Quanto costa?” :mrgreen: Naju so obrali za 30 CUC, kar je za njihove razmere veliko, nama pa je predstavljalo dokaj sprejemljiv znesek. Na srečo je bil to edini ugotovljen “prekršek”.

Pot iz Havane sva pričela drugi dan, ko sva dobila avto. Veliko ljudi me sprašuje, kje ga rentati. Midva sva ga vzela pri Cubacar, ki se nahaja na Maleconu (obalna cesta v Havani). Izmed vseh ostalih ponudnikov (Havanacar, Rex) je bil najcenejši.

Od tam sva najprej šla proti zahodu, v Pinar del Rio in dalje v Vinales. Ta odločitev se je izkazala za zelo pametno, saj je dokaj težko najti pot iz Havane na avtocesto proti vzhodu. Kdor jo je poskušal najti, ve o čem govorim. Srečala sva nekaj turistov, ki so nama povedali, da so uvoz na avtocesto iskali kar nekaj ur.

Vinales je res kraj, kjer se lahko umirimo in ob čudovitem razgledu pripravimo um in telo na preostanek poti. Do tam se že navadimo, da bencinskih servisov ni ravno veliko. Zato je potrebno tankati v vsakem večjem kraju. Samo enkrat sva pozabila in takrat sva preko gorskega prelaza proti Baracoi peljala dobesedno na hlape. Če ne bi peljal brez plina in izven prestave vsak klanček navzdol, bi verjetno obstala nekje bogu za hrbtom. A se je na koncu srečno izteklo.

Ko sva se v Vinalesu naužila lepot narave, sva jo mahnila proti Playi Giron. Pot do tja nas popelje mimo Bay of pigs, kjer je Fidel zajel četico Američanov :D

Čar cas je v tem, da nikoli ne veš, kaj te čaka. A če si pripravljen na najslabše, je OK. Tako te ne bo presenetila živa kokoš na WC-ju, ščurki v sobi, zajtrk, ki je pripravljen že ob šestih zjutraj, ti pa vstaneš ob sedmih ali pomanjkanje vode v toaletnih prostorih. Na drugi strani pa so tudi dobre stvari teh cas. Odlične in ogromne večerje, odlični in ogromni zajtrki, polno sadja, sadnih sokov, kramljanje z domačini… Kar je najpomembneje, ko se zmeniš za ceno, ta drži in ti ni treba skrbeti, da ti bodo ob računu pripisali kako čudno postrežnino ali jed, ki jo nisi naročil. Nama se je to zgodilo samo drugi dan v Havani, ko sva šla v restavracijo. Potem se je potrebno pa kregati :D . A sva vse to vzela kot izkušnjo. Za zadnje dni, ko sva bila ponovno v Havani, sva bila pripravljena ;)

Tule spodaj so mušice oz. neke čudne leteče žuželke, ki so zvečer napadle luč. Šefe case je rekel, da napovedujejo dež. Sva se morala umakniti v notranje prostore, da sva lahko v miru pojedla do konca.

Malo manj časa sva si vzela za muzeje. Sploh zato, ker so zelo “ubogi”. Ponekod samo nekaj slik, nekaj kosov stare opreme in obvezna vstopnina, ki zna biti zasoljena. Vsekakor pa sva si ogledala večino mest, ki navdušujejo s svojo arhitekturo.

Vsakdo bi se rad s teboj slikal, a za ceno 1 CUC. Na hitro obogateti, je želja večine postopačev po mestih. A nisem za takšne stvari. Fotko lahko posnamemo tudi na drug način :)

Od zgodovinskih znamenitosti sva si največ časa vzela za ogled Fidelove rojstne vasice. To, da jo je zelo težko najti, boste ugotovili, ko boste nekajkrat zgrešili odcep. A z nekaj truda ugotovite, da makedam oz. na koncu skoraj brezpotje, zna pripeljati do te zanimive lokacije. Seveda je tudi tu cena vstopnine kar visoka. Dodatno te oberejo še, če s seboj nosiš fotoaparat. Vse se da rešiti z besedami “disquente per estudiento” in nekaj simboličnimi darili. Tako so nama najprej spustili ceno na polovico, nato pa je vodič zamahnil z roko in rekel, da je OK. Se pravi brezplačno. :) A pozor! Na Kubi ni nič brezplačno, sploh če to slišiš iz njihovih ust. Na koncu ogleda naju je vodič prosil, če zapeljeva dve gospe do sosednje vasi. Na srečo je bilo to blizu in je bil to lahko privarčevan denar.

Fidelova rojstna vas je zelo zanimiva. Vse je še ohranjeno, kot je bilo nekoč. Šola, ki jo je obiskoval, rojstna hiša in vsi pripadajoči objekti. Zanimivo je, da se vseh predmetov mirne duše dotikaš, se vsedeš na kak stol in uživaš v skoku v preteklost. Vsekakor vredno obiska, kljub temu, da se nahaja bogu za hrbtom.

Če sva že bila tam, je treba poizkusiti tudi njihovo Cuba libre. Nič posebnega, a je pasalo.

Kdor je bil na Kubi je opazil, da domačini na veliko nosijo torte. Okrašene so z raznimi lutkami in večinoma čudnih barv. Nagrado za najbolj domiseln transport torte gre temu možakarju. Dve torti na prtljažniku kolesa, brez zaščite. Težko si predstavljam, kaj bi bilo, če bi zapeljal v luknjo na cesti. :D

Kdor si bo želel ogledati celotno Kubo, mu priporočam, da prvi del dopusta rezervira za oglede mest in vsega kar pripada zraven, drugi del pa naj bo bolj na easy in se tudi uživa. Kuba je namreč ogromna in ko boste na polovici, vam bo nekaj energije že zmanjkovalo. Zato izkoristite prvo polovico kar najbolje. Kasneje se vam ne bo dalo oz. boste veliko bolj utrujeni.

Še glavni nasvet za potovanje: “Keep your eyes on the road!” In to mislim dobesedno. Takoj, ko vam bo pogled ušel drugam, boste zapeljali v luknjo. Sprva sem v ta nasvet dvomil, a hitro ugotovil, da ga je bolje upoštevati, če želim vrniti cel avto. Ceste so namreč v obupnem stanu. Čeprav jih zadnja leta obnavljajo, so takšni odseki redki. Sploh, če boste potovali npr. iz Baracoe v Moo.

Seveda imate opcijo javnih prevozov. A če imate na voljo manj kot 3 tedne dopusta, jo pozabite. Razen, če nimate želje videti celotne Kube. Javni prevoz je obupen. Avtobuse lahko čakaš tudi po dva dni, ne moreš se ustaviti kjer bi se rad, kamioni so obupni, čakaš jih pa itak lahko v nedogled. Pa gneča, prepih, vročina… Med drugim se lahko zgodi, da uradni avtobus na poti ustavi in šofer zapusti vozilo. Nato ga uro, do dve ni. Ko se vrne, ugotoviš, da je šel na obisk k punci iz bližnje vasi. Nobenega opravičila, samo gremo dalje. Resnična zgodba turistke iz Francije, ki sva jo spoznala. Zato res toplo priporočam najem avta.

Bodeguita del Medio je lokalček v stari Havani, kjer je bojda popival Hemingway. Sedaj je to le še turistična atrakcija. Temu primerna je tudi gneča v lokalu, a tisti Mojito je bilo tu pač potrebno popiti. Kljub naviti ceni 5 CUC. La-la-la, sva pela po ulicah :)

Še en dober nasvet za Kubo: “Ne planiraj!” Kakršen koli bo plan, nikoli ne bo šlo vse tako, kot je začrtano. Če ne drugače, se velikokrat izgubiš, saj ceste nimajo smerokazov. Kakšnega se že lahko zasledi na avtocesti, a kaj več ne. Vožnja po cesti traja 1x dlje, kot pričakuješ. Prvič zaradi slabih cest, drugič zaradi pomanjkanja smerokazov, tretjič zaradi samih razdalj med kraji in četrtič zaradi zavajajočih napotkov mimoidočih. Žal, včasih je potrebno vprašati več ljudi, da ugotoviš, da nekdo laže. Naučila sva se, da je najbolje spraševati starejše gospe, ki so nama vedno govorile po resnici.

Ob koncu potovanja sva skočila v naročje John Lennonu. Velikokrat pozabljena točka Havane, ki se mi zdi vredna ogleda. Zanimiva stvar pri tem spomeniku je ta, da je poleg njega noč in dan varnostnik in ko se želiš slikati, nadene očala na Johnov obraz. Včasih pa varnostnika ni bilo in lahko si predstavljate, koliko očal so ukradli.

Vtisov o Kubi je polno in žal premalo časa za opis vseh. Če bi kdo rad izvedel še več, me lahko povpraša prek elektronske pošte. Za blog pa bo tole dovolj. Dodam samo še to, da nama ni žal, da sva se odločila za to potovanje. Res nepozabno doživetje, ki nama bo še dolgo ostalo v spominu. Da bo temu tako, bodo poskrbele fotke in skrbno spisan dnevnik. ;)