Alonissos in plaže

Kot sem namignil že v prejšnji objavi, kjer sem zapisal nekaj splošnih dejstev o otoku, je Alonissos otok z ogromno plažami. Večina jih je sicer lociranih na vzhodni strani, a se najdejo čudovite plaže tudi na ostalih delih otoka. Poskušal bom predstaviti vsaj nekatere izmed njih, da vas morda navdušim za dopust na tem grškem otoku.
Prva plaža, na katero sva se odpravila, je bila čisto slučajno že prvi večer. Ob testiranju skuterja sva namreč zgrešila odcep za bencinsko črpalko. Ker pa večerno kopanje še ni prišlo v poštev, sva se odločila, da Roussoum Gialos obiščeva naslednje jutro, da se kar najhitreje prilagodiva na nov otok. Plaža ima tri taverne, ki jih lahko obiščete, ne da bi izgubili pogled na svojo brisačo. Je pa, kot večina plaž na tem otoku, prodnata.

 

 

Za popoldansko kopanje sva izbrala plažo Milia, ki je z ene strani nudila prijetno senco, kjer sva uživala v razgledu na celoten zaliv. Na njej je ena taverna, ki nudi manjše prigrizke in pijačo. Deca bodo vesela informacije, da imajo tudi sladoled. Pozno popoldan se nad delom zaliva prične razprostirati senca, v vodi pa se zbere ogromno rib in pogled z masko je zelo lep. Jate rib se gnetejo v »temnih« vodah.

 

Drugi dan sva si zaželela samote in se odpravila na najbolj osamljeno, a še vedno dostopno plažo Agalou Laka. Nahaja se na zahodni strani otoka in je najvišja še dostopna zahodna plaža. Cesta do nje je prašna, a so razgledi, ki jih ponuja, toliko lepši.

 

Na pol poti je potrebno celo odpreti ograjo in jo za seboj zapreti, da živina ne pobegne. Plaža deluje idilično, naju pa je zmotilo to, da je bilo ob robu polno iztrebkov. Poleg tega sta na njej že kraljevala dva obiskovalca, tako da sva se odločila samo namočiti in oditi dalje.

 

 

Plaža, ki sva si jo zaželela kot naslednjo, je bila Megali Ammos. Ker je do tja vodila dolga pešpot in pripekajoče sonce, zanjo nisva imela prave volje.

 

Zato sva se odpravila do bližnje plaže Tourkoneri. Že pot do nje, ki je bila za skuter pravi izziv, je obljubljala samotno poležavanje. Vendar naju je zopet presenetila njena obiskanost, saj je bila mala plaža polna turistov. Kljub temu bi jo lahko uvrstil med lepše plaže otoka.

 

Srečo sva poskusila z novo izbiro, plažo Tsoukalia. Ogromna prodnata plaža na zahodni strani otoka spada med bolj obljudene, ima taverno in je primerna za družine z majhnimi otroki. Ura je bila že pozna in vročina neznosna, zato sva naglo postavila senčnik in se zapodila v vodo.

 

 

Za to destinacijo vodiči obljubljajo, da je v zalivu polno potopljenih loncev iz preteklega časa, a kljub enournemu prečesavanju morskega dna z masko, slavnih loncev nisva našla. Banda! :)
Naslednji dan sva si ogledala staro mestno jedro Hora, zato je bila odločitev o plaži enostavna – Megalos Mourtias, ki je najbliže Hori. Nekako nisva našla pravega odcepa, zato je ideja padla v vodo. Nov predlog se je izkazal za dobro odločitev, saj lahko plažo Mikros Mourtias brez slabe vesti uvrstiva med »Top 3« plaže otoka. Je neuradna nudistična plaža, a vas nihče ne bo grdo gledal, če boste tam v kopalkah. Morje pa…. mmmhm! Naj fotografije govorijo zase.

 

 

Na poti nazaj se z roba mesteca Hora vidi plaža Vrysitsa, ki je nisva obiskala. Nekaj je bilo treba pustiti za naslednji dopust.

 

Nov dan, nova plaža. V iskanju samote nama je upanje dala plaža Vythisma. Je med težje dostopnimi, saj je strma in ozka pešpot na meji prehodnosti, in s crocs-i boste imeli kar nekaj težav. :)

 

 

Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tokrat je nedostopnost samo plus, saj na plaži ni bilo nikogar in sva kar nekaj časa uživala v miru in tišini. OK, če odštejem italijanskega žigola s svojo lepotičko, ki sta s čolnom na poln plin vijugala med čermi.
Za popoldansko razvedrilo sva se peljala pogledat plažni kompleks Marpunta. Že od daleč naju je pozdravljala glasna glasba s plaže in takoj sem vedel, da tam ne bo kopanja. Vseeno sva bila radovedna, kako to izgleda, saj naju je vse skupaj spominjalo na nekdanje all-inclusive sisteme Magic Life. To pač ni najin način preživljanja dopusta, zato sva kaj kmalu zaključila z ogledom.

 

 

Alonissos ima več kot polovico otoka zaščitenega kot naravni rezervat, zato severna obala nima dostopnih plaž. Na severu obstaja samo ena plaža, Garakas. Težko jo je zgrešiti, saj do tja vodi le ena cesta, ki se konča dobesedno na plaži oz. skoraj v morju.

 

Tavernica, ki se odpre okoli 11. ure, je edina zadeva, ki zmoti idilo, saj ob odprtju prižge kompresor, ki glasno brni. To lahko vzamete kot dodano vrednost – beli šum, a naju je motilo. Priporočam obisk zelo zgodaj zjutraj, ko bo zaliv samo vaš.
Na popoldansko kopanje sva se odpeljala na plažo Agios Dimitrios. Po izgledu zelo spominja na Bol na Braču, le da je Ag. Dimitrios malo manj turističen.

 

 

 

Rt je zaseden s plastičnimi ležalniki in plavajočimi igrali v vodi, a če se odpravite na levo stran polotoka, boste uživali v zasebnosti. Kristalno čista voda in prekrasen razgled daleč naokoli, za naju pomeni najboljšo plažo otoka.

 

Proti večeru sva v iskanju taverne zavila v vasico Kalamakia. Tam je prav tako prodnata plaža, lepo skrita pred masovnim turizmom. Če ne marate sonca, se tu popoldan naredi prijetna senca.

 

Naslednji dan je bil, kar se plaž tiče, zelo pester. Najprej sva se odpravila na plažo Leftos Gialos, ki je zelo simpatična, a si ne predstavljam, kako je tam, ko se vsi ležalniki zapolnijo. Midva sva jo obiskala okoli 9. ure zjutraj, zato sva se kopala še v miru in tišini. Kasneje je bilo bolj bučno.

 

 

Na poti nazaj se nam odpre lep razgled na plažo Tzortzi Gialos in ker ni nič posebnega, nisva zmočila svojih tačk.

 

Sva pa odšla na zelo znano plažo Kokkinokastro. Drugačna, ker je obdana z rdečimi klifi, ki dajejo plaži poseben videz in je zato polna kopalcev.

 

Seveda sva takoj našla rešitev in pot do neobljudenega dela te plaže, z nekajminutnim pohodom skozi borov gozdiček. V prijetnem zalivu sva uživala v turkizni vodi in kmalu preklinjala barko, ki je ravno takrat pripeljala gručo turistov, da so se namočili v zalivu. Po slabi uri so odšli, tako da je bil potem mir.

 

Prišel je najin zadnji dan na otoku in čakala naju je še zadnja plaža. Izbrala sva Gyalia beach, ki je za dopoldansko plažo primerna zaradi nekaj malega sence. Ni nama bilo žal, saj sva zaradi zgodnje ure plavala v spokojnosti, občudovala ribice v vodi in imela idiličen pogled na stari mlin na veter. Prekrasen zaključek dopusta na prav tako eni izmed »Top 3« plaž otoka.

 

 

Otok ima seveda še ogromno plaž, ki jih nisva videla in dopuščam možnost, da so nekatere še lepše od videnih. Kljub temu sva bila nad otokom navdušena in nama bo ostal v lepem spominu. Toplo vam ga priporočam, tudi družinam z otroki, saj je veliko plaž lahko dostopnih in ponujajo zavetje pred soncem.
Če sem vas prepričal, bom vesel povratne informacije o vašem dopustu; če bi radi kaj vprašali, pa brez slabe vesti pustite komentar.