Lefkas in kaj si tam ogledati

V prejšnih postih sem povedal nekaj o prehrani na Lefkasu, nato sem vam prikazal vso idilo plaž Lefkasa, tokrat pa bom povedal malce o tem, kaj se splača videti na tem grškem otoku. Glede na to, da sem bil malce krajši z denarjem, se letos nisva odločila za nobenega od izletov, ki jih je ponujala agencija. Čeprav naju je mikalo. Recimo, otok Scorpio, ki ga ima v lasti Onassis, opazovanje zvezd na oddaljeni plaži itd. Vendar je vseeno dovolj za videti tudi na otoku, da si popestrimo dopust.

Prva stvar so prevozi z ladjico. Na izbiro imate manjše ladjice, s katerimi vas popeljejo na ogled otoka Scorpio in kasneje še na piknik. Klasična turistična tura, kot na vsakem grškem otoku.

Če ste morda en izmed tistih, ki vam vožnja s skuterjem predstavlja težavo ali pa se ne želite voziti z avtomobilom daleč, imate na voljo vsakodnevne odhode turističnih ladij, ki vas popeljejo na prečudovite plaže Lefkasa. Obiščete Porto Katsiki in tudi plažico, katero midva nisva videla, saj je dostopna samo z morske strani; Agiofili. Odhodi teh ladjic so iz pristanišča v mestecu Nydri. Jih pa skor’ ne mor’te falit’ :)

Ena izmed stvari, ki mi je bila zelo všeč, je bil tudi izlet na skrajno južno točko otoka. Tam stoji svetilnik in opozarja mimo vozeče ladje na nevarnost. Seveda ne smemo pozabiti, da sva bila v Grčiji in je bil svetilnik zaprt. :twisted:  Zato sva si ga ogledala samo od zunaj. Do njega se, po novem, pripeljemo po sveže položenem asfaltu.  Zemljevidi imajo vrisano še peščeno pot, vendar naj vas to ne odvrne od izleta. Cesta je odlična.

Z rta imamo čudovit razgleda na vse strani. Najbolj grozeč je pogled navzdol. Točno tole je tudi mesto, kjer je antična grška pesnica Sapfo zaradi neuslišane ljubezni s strani Faonasa, storila samomor.

Na drugi strani se nam odpira pogled na jugozahodno obalo Lefkasa, vključno s stranjo, kjer so plaži Porto Katsiki in Egremini. Lep prizor, za na razglednice.

Seveda je prometa okoli rta veliko. Ko pridejo turistične ladje, se do svetilnika sliši predavanje turističnih vodičev. Poleg vsega pa blizu plujejo tudi potniške in tovorne ladje, tako da morebitnemu upravniku svetilnika ne bi bilo dolgčas.

Na otoku je kar nekaj samostanov. Nekateri so manjši, nekateri pa kar veliki. En izmed večjih je tale spodaj, ki se nahaja na severozahodu otoka. Moni Faneromenis so ga poimenovali.

V sklopu samostana je mičen živalski vrt, ki nudi senco raznim živalcam. Tu najdemo zlate ribice, pave, sove, veverice…

…ogromno je raznobarvnih papig (ti dve sta ravno opravljali zakonske dolžnosti. Zibaj, zibaj.. :) )

malce stran pa imajo večji prostor, kjer izza ograje žalostno gledajo očke divjih živali. Tolažila sva se s tem, da jim je tu verjetno bolje, kot da jih spustijo na prosto, kjer bo malce težje najti hrano. Pa tudi nekaj sence so imele.

Tole je emu, od blizu kar grozljiva ž’valc’a. Ko pa je spustil še svoj značilni zvok, me je minilo, da bi stopil blizu.

Vso pot po vrtu naju je spremljal mali kužek, ki se je očitno dolgočasil. Znal je nalajati vse ptiče v kletkah, ko pa se je utrudil, je legel v globoko senco.

Malo gorsko vasico Karya sem omenjal že v prejšnjem postu. Dostop je po ovinkasti cesti v hrib. Takole izgleda tik preden pripeljemo v vas. Skrita masovnemu turizmu je v večini ostala nedotaknjena. Seveda jo obiščejo turisti, vendar jih ni veliko.

Imajo eno glavno ulico, ki se zvečer spremeni v promenado. Tu je center dogajanja in temu primerno imajo na sredini tudi velik vrt, kjer se da dobro jesti. Vendar sva pred večerjo izkoristila zadnjo svetlobo še za kratek ogled vasice.

Karya je znana po izdelovanju čipk, vendar se jih tu ne da kupiti. Bojda jih prodajajo samo v glavnem mestu in seveda, niso poceni. Imajo pa “alternativno robo”, preproge. Ogromno prodajaln z raznobarvnimi preprogami v večernem soncu izgleda čudovito. Kolikor sem videl cene, ni pretirano drago. Tako, da priporočam kak nakup dekice za pred kamin :)

Ob glavni ulici imajo tudi stolp z uro, na katerega se da povzpeti. Stopnice so sicer zelo ozke, vendar z mojo linijo ni bilo problema priti gor. Ja ja, that’s me na oknu. Sedaj, ko imam ob sebi rezervnega fotografa ni več problema s slikanjem. Imela sva kratko učno uro in sedaj moja “albezen” že lepo obvlada točke ostrenja in pravilo tretjin :)

Najbolj všečna v tej vasici pa mi je bila brivnica. Ko sva stopila notri je bilo, kot da sva šla skozi časovni stroj. Brivnica se mi zdi, da je bila takšna, kot pred 100 leti. Vprašal sem za dovoljenje in hitro “škljocnil” nekaj fotk. Britje pa drugič.

V skritih uličicah vasice se je našlo marsikaj. Od propadajočih hiš, lepih vil do raznorazne krame. Tale moped verjetno že nekaj časa išče lastnika.

Ker imam rad vino in me na vsakem potovanju zanima, kakšna je ponudba lokalnih vin, vedno poskušam najti kako vinsko klet, kjer ob pokušini izvem tudi kako podrobnost o pridelavi vin. Zato sva tudi na Lefkasu preverila, če imajo kaj podobnega. Tole vinsko klet sva našla malce izven mesta Nydri, v smeri proti jugu.

Začuda je ogled in pokušina vin brezplačna. Juhuuu…

Na Lefkasu imajo 4 vrste vin, eno je belo, eno rose ter eno suho rdeče in eno sladko črno. Naštel sem jih tudi po všečnosti.

Najprej je bil na vrsti 10-minutni ogled zgodovine pridelave. Ogledali smo si, kako so včasih pridelovali vino s to staro prešo. Vodička je lepo razložila zadeve v angleščini in kakega večjega problema ni bilo.

Ko smo si ogledali “old way”, smo odšli še v drug prostor, kjer pridelujejo vino na moderen način. Kljub temu pa je bilo naokoli še veliko starih sodov.

Obisk posestva je bil ravno v obdobju trgatve, zato je bilo naokoli vse polno košar z grozdjem, ki ga bo treba še sprešati.

Ob koncu ogleda je sledilo še okušanje vseh štirih sort. Od vseh nama je bil še najbolj všeč zadnji, najslajši. Melidonos piše na etiketi in odločila sva se, da kupiva eno steklenico. Poleg tega pa sva vzela še steklenico rdečega, da sva ob predstavitvi slikovnega materiala pogostila bližnje.  Pričakoval sem visoko ceno vina, vendar je bila cena med 7-8 €, kasneje v trgovini pa sem preveril, da sva se odločila pravilno. Tam so bile cene za evro do dva višje.

Na otoku Lefkas imajo tudi pravi pravcati slap. 3km iz mesta Nydri nas popelje cesta proti goram. Parkiramo ob vznožju in nato nas čaka še cca 15 minut hoje. Obisk priporočam popoldan, ker je takrat tudi senca.  Hoja po soncu zna tam biti zelo vroča. Vzpenjamo se ob potoku in sledimo oznakam po stenah.

Čisto na koncu soteske se pred nami odpre spodnji prizor. Tokrat je slap manjši, saj so poletni meseci bolj ko ne sušni. Ampak imela sva srečo, ker občasno se zgodi tudi to, da vode ni. Opozorili so naju, da je voda zelo mrzla in da se le pogumni kopajo v njej. Vendar pa sva ob prihodu ugotovila, da temu ni tako. Voda je hladna, vendar ne tako hladna, da bi naju zmrazilo. Trije plus midva je na tako malem prostoru gneča zato sva šla notri samo do kolen. Nato sva samo še poslikala in “odpujsala” domov.

Seveda je na Lefkasu še ogromno drugih znamenitosti, kot npr. glavno mesto Lefkada s svojim premičnim mostom, ostali samostani, spomeniki… in če imate vsaj malo avanturistične žilice, vam ne bo težko odkriti vsega tega.

V prihodnjem postu pa vas čaka še povzetek z otoka Lefkas.