Zgodba nekega časa

Terezija je živela skromno. Mala črna kuhinja s starim kuhinjskim priborom na polici, spalnica, z okni proti soncu in dnevni prostor, kjer je velika krušna peč skrbela, da ji je bilo pozimi toplo. Ni bilo potrebno veliko, da je bila srečna. Danes bi bilo vse to marsikomu premalo. Njej je bilo dovolj. Imela je prijateljice, ki so ji pisale razglednice z morja in imela je mir, ko si je želela samote. Skrita od ponorelega sveta se je prebijala skozi življenje, vse do dne, ko je zapustila ta svet. V stari težki omari je še vedno obešen plašč. Kot da ni bilo časa, da bi si ga nadela. A domek je ostal. Zaprašen, propadajoč in prazen.

Vstopil sem s spoštovanjem do nje in do prostora, ter se v trenutku prestavil nekaj desetletij nazaj. Vsaka podrobnost je govorila svojo zgodbo in v tistih nekaj minutah sem posrkal toliko zanimivih stvari, da je bilo kar težko oditi. Ostale bodo fotografije, ki nas spominjajo na to, da je bilo včasih življenje trdo in neizprosno. A so ga zato vsaj znali ceniti.