Slučajno na Golavo (834m)
Za naskok na Golavo sem se odločil povsem slučajno. Sprva je bil plan na Mrzlico, vendar pa sem zaradi zelo slabo označene poti malce skrenil s poti in se med potjo odločil, da pogledam, kak je razgled z Golave. Pot sem pričel v vasi Marija Reka, kjer se pot žal prične pri domačiji, kjer straši rotvajler. Če se kdo želi zelo hitro predramiti iz jutranjega dremeža, mu to izhodišče toplo priporočam.
Tule je prikazano izhodiše, kjer seveda odsvetujem, da začnete svoj vzpon. Pes je dejansko nevaren, saj je skočil name in samo zahvaljujoč temu, da sem imel palice v katere je “naslonil ” svoje zobe, je moja koža ostala nepregriznjena.
Zgornja slika je last portala Hribi.net
Ko sem se vračal, sem malce nižje v vasi opazil novo izhodišče, pri novem lesenem mostu. Tako, da priporočam, da štartate od tam in se izognete težavam.
Ko sem se od prvega šoka malce opomogel, sem le nadaljeval pot navzgor. Slabo urejena pot z zelo slabimi markacijami je po goščavi peljala mimo zapuščenih kmetij in se počasi dvigala. Dobil sem nekakšen vtis, da domačini ne želijo več, da bi se ta pot uporabljala, Zato nihče ne obnavlja markacij, postavljajo se razne ovire na pot in nasploh je vse zelo zapuščeno.
Po kakšne pol ure hoda se prikaže prva obljudena domačija, kjer sem očitno falil mojo pot na Mrzlico. Pred to kmetijo bi bilo verjetno potrebno zaviti desno, jaz pa sem šele za kmetijo zavil desno. Ampak ker sem malce firbca in ker sem imel veliko časa, sem preveril, kam ta pot pelje. Kaj kmalu sem uzrl kažipot za Golavo in si rekel: “no pa pejmo.” Opazil sem tudi ime poti, Zvonetova pot. Oznaka zelo zahtevna! In res, kaj kmalu so se pojavile jeklenice in skale. Kdo bi si mislil, da bo pot tako zahtevna in strma. Vendar je bilo super. Pravi dokaz, da za plezanje ni potrebno v Julijske alpe.
Ves trud pa je bil kmalu poplačan s prvimi razgledi daleč naokoli. Na levi strani se je odpiral pogled na Mrzlico, desno pa se je videlo izhodišče Marija Reka. 
Tik pod vrhom pa stoji bivak. Ja, pravi bivak in to na 833m višine. Super domislica okoliških planincev in priročno zavetišče za primere slabega vremena. No, jaz teh problemov nisem imel, zato sem samo žigosal knjižico in se malce spočil.
Tik pod vrhom pa stoji bivak. Ja, pravi bivak in to na 833m višine. Super domislica okoliških planincev in priročno zavetišče za primere slabega vremena. No, jaz teh problemov nisem imel, zato sem samo žigosal knjižico in se malce spočil. 
Notranjost nič razkošna; mizica, dve klopi in okno za “luftung” :) Seveda sem tisti dan bil prvi tam in se tudi vpisal v knjigo. Da bodo vedeli, da tudi jaz vstajam zgodaj.
Bivak je dobil verjetno po Blažu, žal ne vem, katerem. Mogoče bo kak bralec razsvetlil to nejasnost. :-) 
Po okrepčilu sem odrinil naprej, saj je, kot sem popoldan spoznal, bilo pred menoj še veliko ur hoje. Naprej pa po “ovčji poti” navzdol. Verjetno ni treba poudarjati, da je bila strma ko pes. :-)
Po okrepčilu sem odrinil naprej, saj je, kot sem popoldan spoznal, bilo pred menoj še veliko ur hoje. Naprej pa po “ovčji poti” navzdol. Verjetno ni treba poudarjati, da je bila strma ko pes. :-)Recent Posts
[…] Zadnjič sem malce razmišljal in resno prišel do te ugotovitve. Kar poglejmo. Začelo se je z Golavo, sledila je Mrzlica, vmes sem bil na Rakitni, za tem je sledila Olševa in nenazadnje pred nekaj […]