Olševa (1929m)
Tokratni cilj me je čakal že kar nekaj časa, saj sem si ga zadal takoj, ko sem opravil z Uršljo goro in s Peco. Vendar pa kar ni in ni bilo časa zanj. Ker pa sem trenutno v situaciji, ko imam malo več časa (je*iga, očitno delodajalci še ne rabijo nikogar :-) ) sem se odločil, da vseeno grem na Olševo (Tinka, sorry. Bomo pa na kako drugo šli skupaj). Za začetek poti sem si izbral kmetijo Rogar, do katere se pripeljemo, če v Solčavi zavijemo desno v smeri Podolševe. Strma cesta nas počasi pripelje do vasice Sv.Duh, kjer se je v jutranjem soncu lesketala njihova cerkvica. Seveda vreme, kot vedno ob mojih obiskih gora, ni bilo sončno. Vendar sem se počasi prenhal obremenjevat s tem, saj imajo gore tudi v oblačnem vremenu svoj čar.
Od parkirišča pri turistilni kmetiji Rogar se pot takoj prične vzpenjati in po dobri uri prispemo do Potočke zijalke. Pred približno 20.000 do 40.000 leti – v kameni dobi, naj bi bilo tu središče tedanjih lovcev. Danes je tu pomembno arheološko in paleontološko najdišče.
Tisto rdeče v travi ni tedanji lovec ampak sedanja planinka, ki se je metala v kader. :-) Pot se od Potočke zijalke dalje najprej strmo vzpne. Pokažejo se tudi prve jeklenice, ki pa niso tako grozne, kot izgledajo na prvi pogled. Po tistem krajšem vzponu počasi pridemo do križišča, kjer nas ena pot usmeri na Obel kamen, 1911m visok vrh grebena Olševe, in pa na drugo pot, ki pelje po sončni in razgledni strani, polni čudovitih skalnih gmot.
Počasi je tudi sonce pregnalo oblake proti Raduhi in tu pa tam se je jasnina razširila prek Olševe.
V daljavi pa se je videlo, da se na Kamniškem sedlu zadržuje velika gmota oblakov. Očitno sem tokrat imel srečo z vremenom. Lepo se je videla tudi Planjava ter Logarska dolina in pa Matkov kot.
Vendar je bila pred menoj še dolga pot, zato sem se po pobočjih Olševe podal dalje. Pot niti ni bila tako naporna, vsaj tale del je bil več ali manj raven.
Občasno se je spodaj videlo tudi izhodišče, kjer je bil parkiran moj avtomobilček. Jap, daleč je daleč… :-)
Verjetno ni potrebno poudarjati, da je narava tam zgoraj čudovita. Vredno je vsega napora.
Kmalu pa se je prikazal tudi pravi vrh Govca (1929m), najvišji vrh grebena Olševe. Vendar pa so blili blizu tudi grozeči oblaki.
Vrh nič posebnega, kup skal, štampiljka in vpisna knjiga. Ne smem pa pozabiti razgledov. Na Peco, Uršljo goro, Raduho, na avstrijsko stran in pa seveda že zgoraj omenjene Kamniško-Savinjske alpe in njihove doline.
Tale je fotkana s tavelkim objektivom (zate Ziggy), ki sem ga švercal v ruzaku. Slikano pa Kamniško sedlo. Tam cel dan niso videli sonca. Zgleda pa hudo dobro. Škoda, ker je tele objektiv tako težak, da ga verjetno ne bom vedno vzel s seboj.
Tukaj je pogled na sosednji, manjši vrh Obel kamen. Neslednjič, ko bom šel na Olševo pa še tam čez.
Seveda je bila pot dobesedno postlana z rožicami in je bilo potrebno kar malce paziti, da se jih ni potlačilo.
Na vrhu pa zaslužen počitek in opazovanje okolice. Malica je bila bolj morska, dve konzervi tune :-) Ampak je držala do avta.
Ob spustu pa še enkrat mimo Potočke zijalke, tokrat brez annoying “turistov”, tak da sem lahka naredil spodobno fotko.
Takle mamo. Še en odličen izlet v naravo. Kljub končni utrujenosti in kljub temu, da si vedno rečem, da v hribe pa ne več vsaj nekaj časa, vem da je vse to debela laž in da me bodo gore slej ko prej spet posrkale vase. :-)
Recent Posts
