Babica ga rocka!

Za koncert smo dinarčke odšteli že pred kakim letom. In čakali do 23.2.2009, da vidimo babico rock&rolla. Sprva smo bili v ekipi za ogled trije, a očitno Murphy ne spi. Eva, iz nam vsem dobro poznanih razlogov, ni želela tvegati, v noči pred koncertom pa je zbolela še moja “albezen” :( . Tako sem v megleno jutro odšel sam. Vreme ta dan ni bilo prijetno. Celo pot po nemško govorečem področju nas je zasipaval sneg. V Münchnu pa, ko smo imeli dve uri prosto, nam je poleg snega nagajal še mrzel veter. Komaj sem našel kafič, kjer sem na toplem posrebal kavo (za samo 2,5 €) in užival v prijetno zakajenem lokalu. Malo sem že pozabil, kak občutek je to :mrgreen: .  Kljub vsemu mi je München všeč. Prijetni spomini na vse prejšnje koncerte in še nestrpno pričakovanje tokratnega. Vendar me je pred koncertom čakala še prijetna (not!) dolžnost, prodati  odvečno karto, da si moja “albezen” povrne vsaj del stroškov.

Dobro uro pred koncertom sem se postavil med sumljiveže, ki so zavzemali teritorij okoli prodajalne kart. In začeli smo: “Ticket,… ticket?”  :D Zelo neprijetna stvar. Na trenutke sem se počutil kot “one-dollar-mister” fantiči, ki prosijo po ulicah kake revne afriške države. Za prvo preizkušnjo je poskrbela gospa, ki je želela karto kupiti po 50 € (originalna cena vstopnice 114 €). Hitro sem jo zavrnil in iskal naslednjo žrtev. Vmes sem ugotovil, da je cena pri “konkurenci” 100 €. Poleg tega je bil problem še v tem, da sem imel samo eno karto. V večini so bili kupci pari, le tu pa tam je priletel kak solo iskalec. Zato sem ubral taktiko “ceneje je hitreje” in spustil ceno na še vedno solidnih 80 €. Z levim kotičkom očesa sem zapazil mlajšo gospo, ki je pri konkurenci povpraševala za eno karto in razbral, da ji je 100 € preveč. Hitro sem si nadel najšarmantnejši nasmeh, kar sem ga v tistem mrazu premogel in v mrzel zrak zaklical: “Tickeeet?!” :) In glej ga zlomka, uspelo je! Gospa si je očitno rekla, da bo preverila še pri meni. Was it my smile? :) Cena, ki sem jo ponudil, pa ji je  ustrezala. Prvič, drugič, tretjič… prodano! Sedaj pa hitro v dvorano, na toplo! Brrrr.

Gneče na vhodu, razen takoj ob odprtju, ni bilo. Poleg tega smo imeli oštevilčene sedeže, tako da ni bilo skrbi, kje bom sedel. Takole je izgledalo tik pred začetkom.

Moj kompakt se je trudi in trudil. ISO 400, ki ga premore, nam je dajal komaj zadovoljive čase. Seveda je kvaliteta slik pri tej številki neprimerljiva s kakim SLR-jem. A žal so ta veliki prepovedani in je bilo potrebno izvleči kar največ iz tistega, kar sem imel.

Tina je še vedno takšna, kot je bila. Divja, glasna in v popolni kondiciji. Verjetno bi me v teku na 10 km prehitela kot keks. Vsa čast ji.

Skladbe so imele vrhunsko koreografijo in koncert je bil ne le paša za ušesa, ampak tudi za oči. Takole je izgledalo med skladbo We don’t need another hero, ki je bila posneta za film Mad Max.

Vmes si je Tina privoščila pol ure pavze. Opravičljivo, glede na njena leta (69!). Verjetno je to ustrezalo tudi malo starejši publiki, da si je razbremenila mehurje.

Med skladbo Nutbush city limits se je s priročnim dvigalcem popeljala nad občinstvo in se tako približala še tistim na tribuni.

Stare mame so bile srečne, ateji pa tudi. Dvomim, da je Tina koga pustila hladnokrvnega.

Zapela je večino svojih največjih hitov. Verjetno vsi poznate skladbe What’s love got to do with it, Private dancer, Golden eye, I don’t want to fight no more, We don’t need another hero, Help, Simply the best in seveda Proud Mary. Privoščila nam je dobri dve uri programa in rečem lahko samo, da je bilo vredno svojega denarja.

Pred prihodom na koncert smo na avtobusu gledali njen DVD s koncerta v Angliji, a je bil koncert v živo neprimerljivo boljši. Brez napak, odličen show. Tina je res kraljica rock&rolla in sedaj je pri njenem koncertu že kljukica :mrgreen: .

Še Simply the best, kot so ga videle naše oči. Žal ni v HD kvaliteti.