V drugem delu potopisa ste lahko prebrali, kaj se je dogajalo v Ushuai, tokrat pa sledi vkrcanje. Ob prihodu na ladjo so naju kovčki že čakali pred kabino. Sama organizacija mi je bila vedno bolj všeč. Nad tem, da so naju pred potovanjem prestavili v kabino višje kategorije, se nisva preveč pritoževala. Veliko okno, mala kopalnica, dve postelji in omara nama je bilo dovolj razkošno za naslednjih 11 dni. Še v privezu smo opravili s požarno vajo, v primeru, da se med potovanjem karkoli pripeti in da se ne ponovi Titanik…

Takoj po izplutju smo imeli večerjo, ki je trajala cel čas vožnje skozi Beaglov kanal, ki vodi na odprto morje. Vmes smo zamenjali kapitana. Argentinski, ki vodi ladjo iz pristanišča, je odšel in sestopil na manjšo barko, njegovo mesto pa je zasedel kapitan ladje, ki je bil na povelju do vrnitve.

Kmalu so napovedali vstop v zloglasni Drakov preliv. Preliv vseh prelivov in nočna mora večine potnikov! Zakaj to tako poudarjam? Poglejte si spodnje tri videe. Vsi so bili posneti na prejšnjih ekspedicijah naše ladje in glede na to, da nisem naredil nobene fotografije jedilnice, jo lahko vidite na enem izmed posnetkov:

Drakov preliv je ožina med Južno Ameriko in Antarktiko, kjer se vsa voda, ki obdaja Antarktiko, stisne na 800 km širine. Posledica tega so tudi do 14 m visoki valovi, ki ladjo krepko premetavajo gor in dol. Tako je pri takšnem potovanju nujna uporaba tablet proti morski bolezni, saj je malo kaveljcev in korenin, ki preživijo ta del poti brez bruhanja. Tudi midva sva poslušala nasvete in vzela tabletko, da preprečiva morebitno slabost. Nato sva odhitela proti sobi, da se še pred valovanjem v miru stuširava. Albezni je to polovično uspelo, jaz pa sem že krepko vijugal po tuš kabini in z eno roko grabil za držala. Premetavanje v vse smeri pod miniaturnim tušem je svojevrstno doživetje, kateremu je sledilo še plazenje po vseh štirih do postelje. :)

Ponoči naju je premetavalo non-stop, a sva se kljub temu uspela naspati. Zjutraj je sledil šok na zajtrku. Ker je bila albezen “omotična”, je ostala v sobi in mirovala, jaz pa sem odšel na zajtrk. Jedilnica se nahaja na zgornjem delu ladje, zato je tam primerno več zibanja, kot v sobah. Zanimivo je bilo opazovati goste, ki so postajali iz minute v minuto bolj zeleni in večina jih je takoj odšla proti WCju ali v sobe. Priznam, tudi mene je oblila slabost in že sem bil v nizkem startu, da pobegnem v toaletne prostore. A ko sem v zadnjem trenutku srebnil kavico, si je želodček čudežno opomogel. Juhej! Očitno je nekaj pomorščaka v meni. Tako sem lahko do konca pojedel zajtrk in v družbi redkih sotrpinov užival iskanju horizonta (vemo, zakaj).
Ker sta stranska učinka tablet omotica in zaspanost, sem se po zajtrku prepustil postelji. Zibanje ladje je prijetno uspavalo in v vodoravnem položaju je bil občutek želodčne kisline blažji.

Kasneje je sledilo kosilo in po kosilu spet počitek. A kmalu sem odšel v lounge room, kjer sem poslušal predavanje. Na ladji je bilo med obroki organizirano polno predavanj o naravi, zgodovini, živalih in vsem mogočem, kar se tiče Antarktike. Tudi ogledi dokumentarnih filmov niso manjkali in vsak se je lahko sam odločil, kaj bo počel. Res pa je, da je bilo v času prečkanja kanala prisotnih zelo malo radovednežev. Kaj dosti fotografij v tem času nisem naredil. Nastali sta samo ti dve, ko sem šel na zrak. Narava z motivi tu ni pretiravala, zato je fotoaparat, bolj kot ne, počival.

V času, ko se ladja nahaja v območju Drakovega kanala, so po ladji razobešene vrečke za bruhanje. Visijo na vsakih nekaj metrov in sprva se mi je zdelo to smešno, a ko sem pri sosednji mizi videl, kako je gospa kipnila konkreten kupček vanjo, sem uvidel, da je le prav, da so tam. Na srečo, nama je obema bilo z bruhanjem prizanešeno in sva bila kar ponosna na to. :)

Sledila je druga noč, prav tako nemirna. Počasi se človek navadi na zibanje, tako da sva tudi spala bolje. Ker se je albezen odločila, da bo tudi današnji dan “stražila kabino”, sem čas porabil za srkanje kavic in čajčkov, branje knjig v knjižnici in ogled nekaterih predavanj. Poškilil sem tudi na GPRS zaslon, kjer se je izrisovala naša pot. Približali smo se Južnim Shetlandskim otokom, kar je pomenilo, da bomo kmalu uzrli kopno. Po dveh dneh plovbe se bo prileglo.

Popoldan smo bili pozvani v mud room, ki je nekakšna sušilnica na dnu ladje. Tam smo zadolžili škornje in rešilne pasove, ki bodo naš stalni spremljevalec na izkrcanjih. Sama izkrcanja so se vršila iz tega prostora in tudi vrnitev na ladjo je bila najprej sem, kjer smo ob izhodu in prihodu redno razkuževali škornje.

Sledila je večerja, kjer so napovedali, da bomo zvečer imeli prvo izkrcanje. Končno!