Iskala sva in našla!

V eni izmed prejšnjih objav sem pisal o zgrešenem prvotnem cilju pohoda. Tokrat sledi nadaljevanje te sage, seveda s srečnim koncem. Ker sva že ob prvem obisku videla, kje je prava pot, sva tokrat imela lahko delo. Sva pa ob koncu poti ugotovila, da sva tudi prejšnjič ubrala pravo smer, le dlje časa bi morala vztrajati. :)

Sprva sva se po zasneženi poti spustila v globel, iz katere je pot vodila skozi lep bukov gozd. Temperature so bile kljub letnemu času zelo pomladne in takoj, ko sva stopila na sončno stran, so se začele odpenjati zadrge. Prav z lahkoto bi tisti dan hodila v kratkih hlačah.

Modrina neba, kot bi jo naročil, je kar klicala k fotkanju.

Nekje na polovici poti se je gozd spremenil in dobil prav grozečo podobo. Čuden občutek naju je spreletaval, ko sva hodila mimo teh dreves. Temu primerna je tudi obdelava spodnje fotografije.

Narava je kazala prve znake pomladi. Rožice so se bohotile v svoji rožnati barvi in verjetno niso niti slutile, da jih bo v kratkem prekril sneg. :)

Takole pa izgleda, ko smo tik pred vrhom. Nekaj jeklenic za lažji oprijem nam je tu zelo v pomoč. Vsaj moja albezen pravi tako. :)

Čudovit razgled na moje mesto. Kljub temu, da je vrh poraščen z drevesi, se da uživati ob pogledu na vse strani.

Ob poti nazaj sem še enkrat ovekovečil zanimiva drevesa. Tokrat obsijana s popoldansko svetlobo.

In kot vedno, ne gre brez detajlov narave.

Lepo je bilo in prepričan sem, da bo letos takšnih izletov še veliko. Če se mi bo le dalo, bom pridno objavljal fotografije s teh pohajkovanj. Da pa bom prepričan, da si tudi vi, moji dragi bralci, želite takšnih objav, mi kdaj pa kdaj v komentarjih pustite vedeti, da so vam všeč in naj nadaljujem. :)