Za devetimi gorami
Po večtedenskem jamranju okolice, da so že siti dežja in kako jih vreme naredi depresivne, sva imela dovolj in se v prelepem deževnem vremenu odpravila na pot. Tik pred ciljem ni kazalo, da bo kaj bolje. A tokrat sva ostala trmasta in bila v podzavesti pripravljena na pohajkovanje po dežju. A, glej ga zlomka! Malo pred izhodiščem so na sprednje steklo avtomobila padle še zadnje kapljice dežja in izza oblakov je že kukalo sonce. Dobra stvar je bila količina obiskovalcev na poti. Verjetno bi ob sončnem vremenu stopicali drug drugemu po prstih. :D
Tišina, vonj po gozdu in svež zrak so bili kot balzam za najino dušo. Z lahkoto sem si utrgal nekaj trenutkov za fotografiranje. Tri ure v čudoviti naravi in za konec še naliv, ki nama je lepo opral pohodne čevlje. Lep dan, ja. :)
.
.
.
Ja, Lovrenška so res lepa. Pa taka luštna sprehajalna pot je, nič naporno v bistvu.
In imaš prav, jaz sem bila enkrat, ko je bilo res lepo vreme in smo si hodili po prstih :)
Mhm, urco in pol v vsako smer. Je pa res, da je bolje, če ni gužve :)
v naravi pa res znamo uživati vsak po svoje in to je pobeg iz vsakdanjika.
potem je pa laže ponovno zagnati akumulatorje polne energije.
točno tako. Je treba malo ven pa tudi, če je dež
Luštn ;)
Hudirja, bla sta v soseščini pa nista rufnala, da se dobimo za kofe…ccccccc….. ;o)
@ Manca: ;) mhm. Jih je še nekaj nazalogi za nekoč.
@ Meta: Soseščina? A to je bliz? Khm khm, nism vedel ;) Te matra za kofe, a? Bomo se kej dobil. Sej poletje bo dolgo in vroče