V objemu neoKRNjene narave

Zadnjih nekaj dni mi je uspelo, da sem se odtrgal od dela in posvetil prostemu času, ki ga je vse do danes zaznamovala ogromna količina dežja. Najprej me je opralo v Graz-u na koncertu skupine Roxette, nato pa me je tri dni pralo v planinah. Dežja na pretek, a je bilo kljub temu super!

Z našimi dvatisočaki imam očitno sklenjen tihi dogovor, da mi ob obisku pripravijo deževno dobrodošlico. Kot sem pred časom bentil nad slabim vremenom na Škrlatici in malo kasneje tudi na Krofički, je vreme tudi tokrat poskrbelo, da so nogavice ostale vlažne. Za nekaj dni sva se podala na Krnsko jezero z namenom, da obiščeva tudi Krn. A so nama vremenski pogoji preprečili kakršnokoli pohajkovanje po okoliških vršacih. Tako sva bila obsojena na sprehode po bližnji okolici in najdaljši nama je uspel drugi dan, ko sva prišla do Planine na Polju. Vremenske razmere so opazne na fotografijah, čeprav je bil občutek utesnjenosti pod sivimi oblaki še večji.

Dež je dobro del edino rastlinam, ki cvetijo v vsej svoji lepoti.

Panorama vrhov okoli Planine na Polju, kjer si z leve proti desni sledijo Šmohor, Krn, Veliki in Mali Lemež.

Takoj, ko sem to poslikal, so izza vrhov pridivjali še temnejši oblaki, veterj zapihal na vso moč in pet minut za tem se je ulilo kot iz škafa.

Tako sva ta dan preživela v koči. Naslednji dan, ko je propadel še zadnji poskus osvajanja Krna, pa sem fotografiral okoli koče. Takole kičasto je bilo. :)

Naredil sem še nekaj fotografij, v katerih neizmerno uživa Eva.

Ker je bil za ta in naslednji dan na Accuweather napovedan “rain”, sva se odločila predčasno vrniti domov. Konec koncev bova sem še prišla, saj naju čakajo prelepi vrhovi, ki jih je treba osvojiti.

Na poti nazaj sem fotkal Krnsko jezero, a glej ga zlomka! Ko sem stisnil to fotografijo, se je ulilo kot za stavo in dež ni prenehal vse do doline. Dobri dve uri naliva. Pure bliss. :)

Kot dokaz, da je lilo do doline, še ta fotka, ki je nastala malo pred izhodiščem oz. parkiriščem. Zabito do amena.

Kljub vsemu je bil super izlet, saj sva tri dni uživala v miru in tišini. Ni potrebno poudarjati, da so najina čutila znala ceniti, da sva se izognila poreferendumski evforiji in v odročnosti gozdov raje poslušala petje ptic in zvok dežnih kapljic. Spoznala sva tudi prijaznega oskrbnika Doma na Krnskih jezerih, s katerim sva se zapletla v prijeten pogovor o planinah in pohajkovanjih po Nepalu.

In ko potegnem črto pod vse, lahko samo rečem: fino je bilo! \m/