Potovanje v Oman, 8. del
Za današnji dan sva si zadala cilj, da si ogledava želve na plaži Ras Al Jinz. Od Sura do tja je 40 km lepih cest in kmalu sva se znašla pred hotelom, kjer sva izvedela, da je ogled želv možen le zgodaj zjutraj…
… da pa vseeno lahko greva na plažo in se kopava. Ker je dostop do plaže možen le peš, sva avto pustila pred hotelom in po peščeni poti korakala do plaže.
Skoraj sva si premislila, ko sva izvedela, da je potrebno dolgo hoditi do tja, a nama ni bilo žal, ko sva zagledala spodnji prizor:
Definitivno najlepša plaža Omana! In kar je najslajše, je to, da sva bila na celotni plaži sama. Nikjer nikogar, samo uživanje. Valovi nama niso prizanašali in body-surfing je s težavo uspeval, vse dokler moje albezni ni tako premetalo, da je zaključila s kopanjem. Jaz sem še vztrajal do pol dveh, ko plažo zaprejo. Razlog so želvice, ki se takrat pričnejo iz morja vračati v svoja gnezda. Takrat jih ne smemo motiti.
Naslednji cilj je bil Ras Al Hadd, na skrajnem severovzhodu države. Še prej sva naredila kratek postanek pri kamp prostoru. Brezplačna lokacija za kampiranje s hiškami in nekakšnim barom, a žal vse zapuščeno.
Ko sva malicala v prijetni senci, so se nama pridružili Angleži, ki so kamp izbrali za nočitev, saj bodo šli naslednji dan zgodaj zjutraj na ogled želv. Poslovili smo se in odpeljala sva proti severu.
Ko sva prispela v Ras Al Hadd, sem najprej z vso silo nabil na ležečega policaja. Ko sva se pomirila, in s sočnimi kletvicami začinila bentenje nad cestarji in označevanjem, sva šla direktno do Beach hotela, ki se nahaja ob morju. Ker je vse skupaj delovalo kot prijetno kopališče, sva šla na drugo stran zaliva. Med potjo sva ustavila ob trdnjavi z namenom, da naredim fotko ali dve, a naju je Arabec, ki je bil na vhodu, povabil na brezplačen ogled. Super! Dvomim, da bo čez nekaj let še tako. :)
Ko sva prispela na drugo stran zaliva, sva naletela na male peščene plaže, tik ob nekakšnem želvjem resortu. Kopanje je bilo seveda spet brezplačno in tako si prineseva na obalo masko in plavutke. A voda nama ni bila preveč všeč. Notri je plavalo ogromno mini meduz in ko je albezen ena ožgala, sva se odločila, da ne bova snorkljala. Tako sva samo brodila po vodi in se nastavljala pozno popoldanskim sončnim žarkom.
Med potjo nazaj sem imel željo fotografirati še svetilnik, znamenitost mesta Sur. Kljub obilici komarjev, ki so me obletavali, sem uspel narediti nekaj fotk.
Vmes sva poklepetala s prijaznim domačinom, ogovorila nekaj navihanih otrok in se nato odpravila iskat restavracijo z morsko hrano, katero sva opazila prvi dan. Našla sva jo takoj, a sem spet usekal mimo z jedjo. Finger fish se je bralo zelo mondeno, na krožnik pa sem dobil navadne panirane palčke osliča. Jao, mene! Na srečo sva, kot običajno, poleg glavne jedi dobila še ogromno prilog in tako nisva ostala lačna. Muca pa tudi ne. ;)
Po večerji sva se sprehodila po mestnih ulicah in obiskala krojačnico/šivalnico moških oblek. Prijazni mojstri so mi dovolili fotografirati in me skoooraj prepričali, da sem nabavil obleko.
Nekaj metrov naprej sva naletela na Sur hotel, tisti mali hotel, kamor sva najprej želela iti, a sva se nato odločila za Al Thabit. Imela sva še neko željo po nakupu spominkov, a je izplahnela, ko sva v prvih dveh trgovinah poskušala najti kaj “pametnega”. :)
