Potovanje v Oman, 2. del

Glede na to, da sem dobival skoraj grozilna pisma, z zahtevami po novi objavi o Omanu, je res najbolje, da se vržem na delo. Tako vam danes predstavljam drugi del sage. Koliko objav o tem bo, ve samo Alah. :))

V prejšnjem delu sem opisoval prigode prvega dne, predvsem o poti do tja in prvih zapletih na letališču. Tokrat pa že prvo haranje po tej prelepi deželi. Glede na to, da se drživa načela “seize the day”, sva budilko navila ob sedmi uri zjutraj.

Takoj po zajtrku sva se odpravila na plažo. Le-te so na severnem delu Omana hecna stvar. Verjetno si vsi predstavljate jadransko obalo in zalivčke. No, tu ni tako. Sever Omana je ena sam dolga peščena plaža. Dolgočasno, ko’ hudič. Ok, da bo bližje resnici, naj omenim, da ima severovzhodni del obalo, ki je bolj razgibana in s prodnato podlago, a o tem v naslednjih objavah.

Predel od Soharja oz. še bolj zahodno, recimo od Liwe proti Muscatu, je ves peščen. Vso lepoto enolične plaže zmoti tu in tam kakšna rafinerija ali zaselek. Da boste vedeli o čem govorim, je tule lepo vidno:

Tako sva za prvi dan izbrala plažo ob hotelu Sohar Beach Hotel. En izmed redkih hotelov v Soharju je bolj monden in namenjen tistim turistom, katerim je dovolj ležanje ob bazenu in pljuckanje koktejlov. Ne izgleda slabo, a so temu primerne tudi cene.

Poizkus, da bi se okrepčala z juhico, je tako padel v vodo.

Pri prečenju hotelske parcelice naju je prestregel uslužbenec hotela, ki je na vsak način želel cca 20 € za koriščenje hotelskih kapacitet. V mislih je imel izležavanje na hotelski travici in namakanje v bazenu. A očitno še ni srečal veliko Slovencev, saj je bil začuden, ker sva želela na “divjo” plažo perzijskega zaliva. Ko sva mu to razložila, je le popustil in nama odprl ograjo. Od samega presenečenja nama je ponudil v uporabo še slamnat dežnik. In to čisto brezplačno. Je pa omenil, naj bova previdna kje stopava, saj je na obali veliko katrana. Na to naju je opozarjal že znak ob vstopu.

Res je bilo med peskom polno kroglic katrana. Če si s crocsom stopil nanj, si trdovraten madež dolgo časa praskal dol. Na srečo sva se z budnim očesom uspešno izogibala katranskim bobekom. :)

Ko sva se končno aklimatizirala, je sledilo uživanje. Najbolj všeč mi je bilo to, da so plaže v Omanu prazne. Nikjer nikogar… Tu in tam pride mimo kakšen domačin v halji, kot na tej fotografiji:

Ostalih kopalcev pa ni. Njihov bog jim namreč prepoveduje kopanje (hvala, Alah). :) Sva pa povsod, kjer sva se kopala, požela ogromno pozornosti. Domačini so hodili mimo, mahali, tisti v avtomobilih so hupali, en najbolj zagnan pa se je s kolesom celo pripeljal do naju in nepremično, kot hipnotiziran, strmel kakšnih pet minut. Zanimivo.

Popoldan sva odšla v stari del mesta, kjer sva si ogledala nekaj znamenitosti. Najbolj znana je Sultanova mošeja (Sultan’s Qaboos mosque), ki sva obhodila in si jo ogledala z vseh kotov.

Poleg mošeje se nahaja tudi trdnjava Al Hujra z znamenitim stolpom, ki je bil ravno v času najinega obiska v prenovi. No ja, tudi z zidarskim odrom je kar simpatična.

Malo sva se še sprehajala naokoli in opazovala, kako imajo lepo okrašene stavbe in oboke ter počasi pričela iskati restavracijo. Tako sva šla najprej mimo velikega cestnega oboka…

… in nato mimo priročnega omanskega H&M. Cen žal nisva utegnila preveriti, a verjemem, da so bile ugodnejše, kot v naši deželici. Bolj, ko se je nagibalo proti večeru, bolj sta bila želodčka nestrpna. Midva pa posledično nervozna ob iskanju restavracije. Sploh, če si v Omanu prvi dan, je s tem res problem. Restavracije ne izgledajo klasično, kot pri nas. Vse je bolj klavrno in na prvi pogled delujejo, kot da si pri neki zakotni kafani. A je hrana čisto solidna. Tako sva obupala nad iskanjem in se odpravila na sigurnejšo varianto, bližnji Al Wadi hotel. Tvegala sva višje cene, a s sva imela tudi zagotovilo, da bova sita. Vse se je uresničilo. Olajšala sva si denarnici, napolnila želodčke in se počasi odpravila nazaj proti najinemu hotelu. Medtem, ko sva večerjala, se je zunaj ulilo. In to tako močno, da so bile ceste poplavljene in sva imela srečo, da sva sploh prišla do hotela. V Omanu je tako, da ko pada, pada na polno! To pomeni, da zalije vse, kar je. Glede na to, da so mostove naumili šele v zadnjem času, imajo ob takšnem deževju probleme. Ceste so namreč tam, kjer poteka hudournik, speljane navzdol, da lahko voda nemoteno teče. Seveda posledično to pomeni, da ko je hudournik poln, je cesta neprevozna. So pa sedaj že pričeli z gradnjo mostov, nadvozov in ostalih zadevščin, ki pripomorejo k odpravi teh težav.

Prebrodila sva še hodnik v hotelu, ki je bil tudi poln vode in se povzpela po stopnicah do najine sobe. Tam sva imela na izbiro: gledanje TV ali spanje. In TV-ja nisva gledala. :)