Potovanje na Antarktiko – 5. del

Kot sem že v prejšnji objavi napovedal, nam je posadka sporočila, da bo popoldan možno kopanje v čudovitem Antarktičnem morju. Ker je bilo to eno izmed things-to-do na mojem dolgem seznamu želja, se nisem dolgo obotavljal glede odločitve. Kljub praskajočemu grlu in tveganju, da dobim pljučnico, sem se odločil ZA! Tako nas je ladjo zapustilo kar nekaj nadebudnežev. Med njimi je bil tudi ladijski zdravnik,  ki je povedal, da se je za kopanje odločil zato, da svojim vnukom iz Avstralije dokaže, da se da. Vedno, ko jih je obiskal in se želel pri njih kopati, so ga opozarjali: “Dedek, ne iti v vodo, ker je mrzla.” :) Od sedaj dalje tega ne bo več poslušal, saj je morje na tem mestu, kjer smo lezli vanj, dosegalo zavidljivih -1,5°C. Milina…

Kopanje je bilo na brzino. Tek v vodo, nekaj čofotanja med pingvini in hitro ven. Temperatura naredi svoje. Sicer mrzla voda ni tako problematična, večje težave sem imel med hojo v in iz nje. Tla so tako ledena, da noge/kosti bolijo. A za kaveljce in korenine ni bilo ovir! Ko smo se nato zunaj trli z brisačami, je voda s telesa sproti zmrzovala v led, tako da ni kapljalo od mene, ampak “snežilo”. Zanimiv občutek. :) Ob prihodu nazaj, nas je v kurilnici pričakala ekipa z ladje, ki nam je ponudila topli kakav. Super organizacija, ni kaj!

Sledil je nagovor kapitana z zdravico, ki je nisva dobila. Ne vem, kje se je založil tisti kozarec. Pa naj bo… sva pa suhih ust poslušala. Za tem pa večerja in na koncu sladoled. Njamsi!

 

Zjutraj smo pluli skozi Gerlache Strait, kanal, ki nas je popeljal do britanske raziskovalne postaje – Port Lockroy. Sprva smo se izkrcali na bližnji otoček, poln Gentoo pingvinov. Tam smo jih slikali iz vseh kotov in se naužili njihove prisrčnosti. V tem času (začetek decembra) pingvini sedijo na jajcih in mladičkov še ni na vidiku. A je vseeno zanimivo opazovati, kako en drugemu kradejo kamne in jih nosijo na svoja gnezda. Ogledali smo si tudi nekaj ostankov okostij kitov, ki tam ležijo še iz časov, ko so jih pobijali.

 

Sledil je obisk baze, ki je zanimiva zato, ker je en del predelan v muzej in si lahko ogledamo, kako so ljudje včasih tam živeli. Ohranjenih je veliko stvari iz 50-ih let in v mislih mimogrede zatavamo v tisti čas. Kot vsak dober trgovec, so si tudi tu omislili spominke. V skromni trgovinici je bilo možno kupiti majice, lončke in ostalo kramo. Ves denar porabijo v raziskovalne namene. Cenam primeren je bil tudi najin nakup. Zero! Nič! Nada! :)

Kmalu je sledil odhod, saj nas je na ladji čakalo kosilo. Nato pa plovba skozi Lemaire Channel, obdan s strmimi gorami, prepadnimi policami in ledeniki. V samem kanalu pa ledene gore in ledene plošče. Svoje je naredilo še slabo vreme, ki je dodalo pridih mističnosti. Nepozabno!

 

Kmalu smo prispeli do Peterman Islanda, vendar čisto do njega nismo mogli, ker je bilo okoli polno ledu. Pluli smo še nekaj časa proti jugu in kmalu dosegli najjužnejšo točko našega potovanja. Rob polarnega kroga je dosežen! Nadaljnjo plovbo nam je preprečil led, ki je prekrival morje in ladja je morala obrniti. :(

Ker je pihal veter, je bilo potrebno poiskati zavetje, da ladje ne premetava preveč. Sprva so odpovedali turo z Zodiaki, a ker se je kasneje veter polegel, smo le-to vseeno izvedli. Kljub močnemu nalivu smo veselih in nasmejanih obrazov sedli na čolne in se zapeljali po zalivu. In kar je najpomembnejše, fotoaparat je prestal vremensko preizkušnjo! Vse, kar je bilo, je to, da se je kukalo zarosilo. Elektronika je delala brez problema. Jupiii!