Polovica poti

Posted February 15, 2010

Dan se je začel že ponoči, ko me je iz zasede napadla diareja. :) Verjetno posledica prejšnjega dne, ko sva bila na poti kar 7 ur. Da je bila mera polna, ni bilo elektrike. Zato je bilo potrebno vse formalnosti opraviti v popolni temi. Casa je bila namreč zelo slaba. Okna čisto mala, da niso prepuščala nič svetlobe z ulice. Povrhu vsega je očitno zmanjkalo še vode. Tuš je deloval tako, da bi se ga razveselili le žejni otroci v Afriki, pa še to samo tisti, ki bi pred tem cel dan lezli po puščavi. Tako sem bil v popolni temi obsojen na higieno s tremi, kot zobotrebec tankimi curki vode. A ne tople, hladne! A kar se mora, se mora. Kdo bi si mislil, da mi bo uspelo. :) Nato pa hitro nazaj spat.

Prebudila sva se v lep dan in pred caso je bilo idilično. Polno rastlinja, ki je kar vabilo, da bi popila kavico v prijetni senci. A ko se spomniš na žabo, ki sem jo prejšnji večer potiskal z okenske police, te hitro mine, da bi “užival” v senci. :)

Takole je izgledala najina soba. Tako malo svetlobe je prihajalo ob polni moči sonca, ki se je upiralo v tla zunaj.

Po slabem zajtrku sva odbrzela proti naslednjem cilju, Guantanamu. A glej ga zlomka. Tudi tokrat sva izgubila uro časa, da sva našla pravo pot. Nehote sva si ogledala Santiago iz vseh smeri. Na glavni trg sva se pripeljala kar nekajkrat, a vedno iz druge smeri. :) Najbolj zanimivo je to, da ko voziš po avtocesti v upanju, da je smer prava in nato vprašaš nekoga, če je res, ti le-ta pokaže v nasprotno smer. Juhu! Tako sva kar nekaj krogov furala po isti poti in ugibala, kje nama gre narobe. Ko sva že skoraj obupala, da bi prilezla iz Santiaga, sva ubrala drugačno taktiko. Peljal sem v tisto smer, kjer je bilo najmanj možnosti, da bo prav. In glej, glej: na Kubi ta logika deluje! Našla sva pravo pot in si končno malo oddahnila.

Prvi cilj je bil Guantanamo in vojaška baza, kjer si bojda iz daljave lahko ogledaš ameriško oporišče. Ko končno najdeva ta “military check point”, naju strogi oficir kubanske vojske na hitro prepriča, da to ni možno. Pa nič, banda kubanska! Tokrat sem se odpovedal poskusu podkupovanja, saj se nama je malo mudilo. Zato samo hitro dalje proti Baracoi.

Ob poti sva se ustavila na lahek prigrizek. Na meniju so bile bigetke “a la Camaguey”, čokoloadni obročki in na avtomobilsko temperaturo ogreta bistra voda Kube. :) Ko sva bila že ravno prav oddaljena od Guantanama, sva se spomnila, da sva pozabila dotočiti gorivo. To zna na Kubi biti zelo usodno, kar sva ugotovila tudi midva. A o tem kasneje.

Oglejte si Kuba7 na večjem zemljevidu.

Pot od Guantanama do Baracoe poteka po čudoviti pokrajini. Sprva je cesta speljana čisto ob morju in lahko uživamo ob pogledu na prekrasno modrino. Na kratko sva se ustavila in naredila nekaj posnetkov.

Naslednji del poti je bil bolj gorski, saj je cesta speljana čez gorovje Sierra del Purial. Ni potrebno poudarjati, da je vse skupaj podobno Vršiču. No, nama je že pred vzponom začela utripati lučka na armaturi. Znak, da goriva ni veliko. Vendar ni bilo druge, kot iti naprej. Nazaj je predaleč, za naprej pa nisva vedela točno. Edino, kar je bilo sigurno, je bilo to, da morava čez prelaz in se spustiti proti Baracoi. Če nama bo uspelo? Bogsigavedi. :)

Tako, kot sva se tresla takrat, se na Kubi še nisva. Dobesedno na hlape sva vozila in ko sva prešla prelaz, je bilo malo lažje. Ko sva se peljala navzdol, sva peljala bolj kot ne v prostem teku, da sva uštedila nekaj dragocene tekočine. Med potjo seveda ni bilo šans, da bi kaj fotografirala. Spodnja slika je nastala, ko sva se vračala. Dodal sem jo v to objavo, da prikažem, kako izgleda cesta in vsa ta zelena divjina.

Po napeti vožnji končno zagledava tablo za Baracoo in črpalko. Od silne sreče so se nama orosile oči. Tankava na polno in nato počasi proti mestu. Tam sva najprej poiskala caso, ki nama je priporočila prijateljica. Žal je bila zasedena, zato sva ji samo izročila fotografije od prejšnjih obiskovalcev. A takoj, ko sva hotela oditi, je že pripeljala od nekod tega prijaznega gospodiča, ki ima slučaaajno prosto caso. :) Skomigneva z rameni in greva pogledat.

Spet je bila ena tistih stisnjenih cas in da poleg vsega ne omenjam, kašne barve so bili neki košćki v školjki. :S Pa še ceno je imel navito, kot da bova jedla z zlatimi žlicami. Vztrajno jih odsloviva in greva iskat naslednjo caso. Ta naj bi imela garažo. In kdo bi si mislil, da bo nezasedena. Edina pomanjkljivost je bila ta, da se je nahajala ob eni izmed glavnih cest (glej sliko). Lastnik je bil señor Pepi.