Na Lisco (1. del)

Zima, mraz, veter in nizke temperature so bile v preteklih dneh povod, da so nekateri raje ostali v zavetju toplega doma. Vendar pri meni ni tako. To mi je zelo všeč in z veseljem tudi v zimskem času skakljam po naših hribih. Tokrat sem izbral za cilj 948 m visoko Lisco. In tako smo se “my precious”, naš pes in jaz, nekega mrzlega in meglenega jutra odpravili na pot. Ob štartu je v Celju padal sneg in obhajali so me že prvi dvomi o lepem vremenu.

Za izhodišče sem izbral vasico Breg, kjer smo pustili avto. Pot se prične tik ob parkirišču in sprva poteka po jesensko obarvani pokrajini.

Kmalu pridemo do prvih hiš, kjer zavijemo levo, kot nas usmerjajo markacije. Pri domačiji je kuža, ki z laježem opozarja, da je tam, ko prideš mimo. A je potem tiho in se ne zaganja v mimoidoče. Zelo pohvalno.

Od tu naprej je bilo z vsakim metrom višine več snega. Mimoidočih pa še vedno nič. Vse skupaj odlično za našega psa, ki je lahko letal naokoli brez vrvice. Koliko energije je tako izgubljal, je spoznal šele zvečer.  :mrgreen:

Razgleda med potjo, vsaj v spodnjem delu poti, ni bilo. Megla je prekrivala celotno dolino. Le tule se je prikazalo malo okolice. Drugače pa vse turobno in sivo.

Ampak se tudi v takšnem vremenu najdejo lepi motivi. Samo poiskati jih je treba.

Čez nekaj časa sva prispela na 479 m nadmorske višine, kjer leži vasica Razbor. S 43 prebivalci (podatek se verjetno iz leta v leto spreminja) spada med male vasi, mogočna cerkev sv. Janeza Krstnika, pa kraju daje poseben čar.

Takole nadaljujemo pot iz vasice in počasi se poslavljamo od naselja.

Pes še vedno poln energije in bela bradica naju je opomnila, da je mraz in je bolje hoditi dalje.

Kratki postanki za čudovite zimske motive so bili seveda obvezni. Prislonim palice, snamem rokavice , izvlečem fotoaparat in “škljoc”. Sledi postopek v obratnem vrstnem redu.

Nad vasico prečkamo zasneženo cesto. Od tu naprej pa samo še po gozdu.

Nekaj postankov je bilo potrebnih tudi zaradi silne žeje, očitno z ekstazijem nafilanega psa. Ker nisva želela, da bi pojedel ves sneg na Lisci, je bila plastenka vode tista, ki je to preprečila. :) Med tem pa smo mi, fotografi, zvesto opravljali svojo dolžnost.

Sem že omenil, da je bila narava čudovita? Da mraza nismo občutili in da je bilo kljub megli nadvse prijetno? :D

Na približno polovici poti pa sva (najin stezosledec verjetno ni gledal gor) uzrla tole. Napovedovalo se je jasno in sončno vreme.  V naslednji objavi pa še fotografije z zadnjega dela poti.

.

.

To be continued…

.

.