Fidel

Posted January 12, 2010

Dan se je začel kot vsak drug. A kmalu se je začelo dogajati. Iz Camagueya sva oddrvela proti Holguinu. Za cilj sva imela Santiago de Cuba, mesto na jugu otoka. A do tja je bila še dolga pot. Vmes sva si želela ogledati tudi rojstno vasico Fidela, zato je bil predviden manjši izvoz od glavne poti. Kdo bi si mislil, da bova ta dan vozila 7 ur.

Oglejte si Kuba 6 na večjem zemljevidu.

Kmalu zapustiva Camaguey in pred koncem mesta nama Che zaželi srečno pot.

Že takoj, ko sva menjala provinco, sem naredil prvo bedarijo. Prehiteval sem kamion in na nesrečo ravno tam, kjer je bila kontrolna točka (meja med provincami). Za hip sem zagledal policaja, ki je dvigoval roko in krilil proti meni, zatem sem bil že vštric kamionu, tako da me ni več videl. Malo me je zaskrelo, da ne bo javil na naslednjo kontrolno točko in naju bi tam ustavili. Verjetno so kazni za take prekrške zelo visoke.

Pot naju je peljala skozi mini vasice Buenaventura. :) Nič posebnega, stisnil sem le fotko.

Takoj za Las Tunas sva spet priletela na kontrolno točko in ni mi uspelo pravi čas spustiti plina. Seveda sem “priletel” v cono z okoli 50 km/h, kar je bilo očitno prehitro in policaj mi je nakazal, da ustavim ob cesti. Na srečo se nama je vrtel CD s kubansko glasbo in očitno je bilo policaju všeč, da sva “skoraj njihova”. Prijazno je razložil, da se čez kontolno točko pelje 40 km/h in ne več. Prikimavala sva, saj nisva želela sitnosti. Poba je bil zelo prijazen in je preveril dokumente, nato pa nama zaželel srečno pot. Ufff. :)

Kmalu sva prispela v Holguin. Sprva sva nameravala tam prenočiti, a sva se odločila, da podaljašva pot, saj bi s tem prištedila en dan. Holguin bo že počakal na vrnitev. Ustavila sva se samo toliko, da sem pofotkal Don Kihota, ki se bori z mlini na veter, nato pa sva nadaljevala pot proti jugu.

Tu nekje naj bi našla Fidelovo rojstno hišo. A na Kubi je to skoraj “mission impossible”. Rojstna vas Fidela je označena slabše, kot pot za Celje v Londonu. Prevozila sva kar nekaj km v različne smeri, da sva končno naletela na pravo smer. Problem je bil v tem, da je ta vasica sredi ničesar in kljub temu, da so Kubanci povsod, jih tu ni bilo. Srečala sva nekega gauča, ki je sprehajal konja. Napotil naju je v pravo smer in kmalu sva zagledala vasico. Glede na to, kje je Fidel živel, mi sedaj sploh ni čudno, da je postal upornik in revolucionar. Tudi jaz bi, če bi živel v tako odročnih koncih.

Takoj, ko sva prispela, sva se pri stražarju pozanimala, koliko stane ogled. Cena je bila kar zasoljena, poleg tega pa so računali še dodatni ne majhen znesek, če si si ogledal posestvo s fotoaparatom. Čudna navada, ki je na Kubi kar razširjena. Seveda sva takoj zahtevala popust za študente, saj sva vse prihranke vložila v potovanje in sva komaj imela za kruh. ;) Ceno sva več kot prepolovila. Nato je od nekje prisopihala inkasantka in kar naenkrat je stražar povedal, da ni nič za plačat. OK, toliko bolje. A ker sva na Kubi, sva imela na sumu, da imajo nekaj za bregom. Kot se je kasneje izkazalo, sva imela prav.

Najprej smo si ogledali grob Fidelovih staršev. Lepo urejen, kot celotna vasica.

Nato smo si ogledali šolo, kjer je Fidel poslušal predavanja. Sedel je v prvi vrsti, če se prav spomnim, tretja klop z desne.

Vsa oprema je originalna. In kar je najbolj zanimivo, lahko se dotikaš vsega. Nobenih zaščit, preprek ali česa podobnega.

Tale Ford je parkiran pod hišo, da mu sonce ne pride do živega.

Tule sta spala Fidel in Raul. Rjuhe so prav tako še iz tistih časov.

Da pa so imeli kaj za zabavo, je poskrbela ta biljardna miza. Ni kaj, zelo napredna vasica za tiste čase.

Ko sva zaključila z ogledom, sva ugotovila zakaj je bil brezplačen. Sprva je najin vodič nekaj prestopal in mencal, nato pa le povedal, kaj bi rad. Prosil naju je, če lahko dve gospe peljeva v vas, ki je bila oddaljena 2 km. Ker nama je bilo to mimogrede, sva privolila. Super kupčija za malo truda. Poslovili smo se in nadaljevala sva pot proti Santiagu. Peljala sva mimo ogromnih polj sladkornega trsa, kjer so požigali ostanke. Zanimiv pogled.

Ker nama ni dišalo, da bi se ustavila v Santiagu, sva malo popravila plan in za prenočišče izbrala Playo Siboney. Ta se nahaja le nekaj km ven iz Santiaga. Pred tem sem spet naredil nekaj neumnega. Ko sva se pred Santiagom priključevala na avtocesto, sem urezal bližnjico in v kontra smer zapeljal na avtocesto. Ljudje ob cesti so krilili z rokami, a ker je bilo lažje peljati naprej in sekati avtocesto, sem nadaljeval z vožnjo. Na srečo ni bilo nikogar nasproti in ker avtoceste nimajo vmesnih bankin, sem se z lahkoto vključil na pravi pas. Bi pa zahtevalo tudi več časa in spretnosti, če bi želel sredi odcepa popravljati smer vožnje. Malo adrenalina ni škodilo. :)

Malo zatem sva spet naletela na kontrolo. Tokrat čisto rutinska. Ni bilo strahu, da bi me videli pri mojem manevriranju na avtocesti. Samo kontrola dokumentov in srečno vožnjo.

Morsko vasico sva našla brez problemov. A žal je bila casa, katero sva imela v mislih, že zasedena. Zato sva pristala pri neki sorodnici. Bila je casa za silo. Soba brez oken, hrana kar nekaj, povrhu vsega pa sva imela na žaluziji še žabo. S palico sem jo podrezal, da je odskakljala ven. Pred večerjo sva odšla na sprehod do obale in ujela sončni zahod.

Kmalu je pričelo deževati. Prva ploha je bila tudi najin prvi dež na Kubi. :) Odšla sva v caso in večerjala. Nato pa spat, saj sva imela za seboj najdaljšo vožnjo in utrujenost se je poznala.