Camaguey

Jutro se je tega dne pričelo kot ponavadi. Zajtrk sva imela ob 8. uri, nato pa je do naju pristopila Jolanda, hčerka lastnice case. Prosila naju je, če jo lahko zapeljeva v Camaguey. Ker je bila to najina naslednja postaja, sva privolila. Družba bo dobro dela. Seveda sva si v zameno priborila nekaj popusta pri plačilu case. Sledilo je obvezno slikanje, nato sva se poslovila od lastnice in njenega moža Fidela, ter se odpravila na pot.

Najprej je bilo potrebno napolniti rezervoar, saj na Kubi nikoli ne veš, kdaj bo naslednja črpalka (kako prav nama je to prišlo kasneje! :) ) Ob plačilu goriva je prodajalka seveda pozabila vrniti 2 CUC, kar za Kubo ni majhen znesek. Do takrat sva se že navadila na vse te male natege in ker nama je španščina že lepo tekla z jezika, sem ves penast odjadral nazaj in zahteval, da mi vrne preostali denar. Ne vem, ali zaradi policista, ki je bil v bližini, ali pa zaradi česa drugega, denar nama je vrnila.

Oglejte si Kuba5 na večjem zemljevidu.

Tokrat sva v avtu že imela CD s kubansko glasbo. Kupila sva ga v Trinidadu in v prihodnjih dneh nama je lajšal bolečine v ušesih ob poslušanju lokalnih radijskih postaj :) Na teh se namreč vrti zelo malo glasbe. Če že, je v glavnem klasična glasba. Večinoma pa samo govorijo in govorijo.

Do Ciego de Avila je pot potekala brez problemov. Nato se je začelo. Joli omeni, da zavijemo levo, saj naj bi bili naprej po cesti proti Camagueyu zastoji in da bomo tu hitreje. Takole je izgledalo ob poti. Sladkorni trs, kamorkoli pogledaš.

Ko smo peljali mimo table za naselje Bolivia, se nama je zazdelo, da je vse skupaj en tipičen nateg, da turist domačina pripelje na določeno destinacijo. Seveda, Joli je delala nekje blizu mesta Esmeralda in potrebno je bilo narediti ovinek, da je prišla do tja. Če bi peljala naravnost v Camaguey, ni šans, da prispe v službo. Ko jo nekje “in the middle of nowhere” odloživa, nama pokaže, da peljeva samo naravnost in prideva nazaj na pravo pot. Pozabila pa je omeniti, da vmes ceste zmanjka. Poleg tega so bile luknje na cesti tako velike, da je najin mali avtek na momente komaj zvozil. Ob poti sva srečala tudi nekaj domačinov, za katere sva bila verjetno prva turista v tistih koncih. Bogsigavedi, če so sploh kdaj videli avtomobil. Vozila sva se mimo naselij, kjer so takšne hiške vsakdanjost. Opečnatih hiš nisva videla.

Na srečo je bilo goriva dovolj in našla sva pot nazaj. V Floridi sva zapeljala nazaj na glavno cesto in nadaljevala pot proti Camagueyu. Tja sva prispela z 2-urno zamudo. In zaradi vsega tega sva naredila napako. Z vodičem Lonely planet v naročju pripeljeva v mesto in v trenutku se nama ob desni bok pricinca kolesar. Seveda nama je želel ponuditi caso, a sva za ta dan že imela izbrano. :)  Vpil je “follow me” in gonil po sredini ceste z idejo, da mu bova sledila. Yeah, right! Odvila sva stran, do prve črpalke. Tam sva se ustavila in želela poiskati ulico, kjer je najina casa. A glej ga zlomka, še en mulc je zrasel iz asfalta in na vsak način poskušal, da bi stopila iz avta. Poskusil je tudi s tisto znano “počila vam je guma”. :) 15 minut je stal ob avtu in dobesedno “seval”. Na srečo sva imela klimo in ni bilo težko posedeti v avtu in iskati ulico.  Nato se odpeljeva in najdeva pravo sosesko. Narediva cca 12 krogov po ulicah, a prave številke ne najdeva. Po velikih naporih jo končno uzreva. Skrito za drevjem.  In na srečo je bila na voljo. Cena je bila v mejah normale, s to razliko, da sva imela pijačo vključeno v ceno večerje. :)  Dogovoriva se, da bova jedla ob 19h.  Ker je bilo časa še dovolj, sva peš odšla v mesto.

Najprej sva naletela na te prijazne gospode, ki so igrali domino. Ta igra je na Kubi nadvse priljubljena, mlado in staro jo igra na ulicah, okoli njih se vedno nabere gruča gledalcev, ki zavzeto spremlja “napeto” igro. Tudi midva sva jih malo opazovala in nato odpujsala dalje.

Ogledala sva si enega lepišh trgov, San Juan De Diaz. Slikovita cerkev in okoliške hiše skupaj tvorijo prečudovit trg. Na srečo takrat ni bilo turistov in sva lahko v miru fotkala.

Camaguey je znan po ulicah, ki tvorijo labirint, a kljub temu sva našla pot do centra mesta, kjer sva poiskala internet. Našla sva ga, a žal so imeli samo en terminal, na njem pa je že visel nekdo, ki na pogled še ni imel namena oditi. Tako sva odšla nazaj proti casi in med potjo kupila potrebščine za jutrišnjo pot. Kruh in vodo, da želodček ne bo trpel. Vmes sva opazovala posebneže, ki so se nastavljali fotoaparatom. Cena: samo 1 CUC :) No, tale je bila zastonj ;)

Ko sva se vrnila, sva si dodobra ogledala caso. Takole je izgledala najina sobica. Dovolj prostorna, saj je  imela še dodatno posteljo.

Kopalnica pa ogromna. Od umivalnika do školjke si hodil 5 minut, vmes pa še kopalna kad. :) Res je bilo vse na nivoju. Poleg tega pa je bila to ena redkih cas, kjer so imeli priključek za 220V. Ne da ni možno polniti s pravim adapterjem na 110, ampak moj, sedaj že bivši telefon (smrrrk), ni imel polnilca za 110-220 ampak samo 220V. Tako je bil večino časa ugasnjen. A tule je prišel na svoj račun in si je napolnil baterijo.

Gazdarica naju je poklicala za večerjo. In spet sva bila prijetno presenečena. Ogromne porcije, okusna hrana, domače pivo iz Camagueya. Tu je namreč neka nemška pivovarna, ki vari pivo. Ni bilo slabo. :) Ob večerji naju je lastnica presenetila še z darilcem. Dva mala keramična lončka, značilna za to mesto. Prijazna gesta, ki je caso uvrstila na prvo mesto vseh najinih cas. In seveda sva se ob poti nazaj spet ustavila tu in prenočila. A o tem v prihodnjih objavah.

Vse objave:
1. del Na Kubo
2. del Naokoli po Havani
3. del Iz Havane v Vinales
4. del Vinales
5. del Med krokodili
6. del Oderuška Kuba
7. del Trinidad
8. del Camaguey
9. del Fidel
10. del Polovica poti
11. del Nazaj
12. del Moron
13. del Santa Clara in Che
14. del Slovo od Kube