Na Lisco (2. del)

Tokrat še zaključek naše poti na Lisco. V prvem delu nas je spremljala megla in z njo tudi slaba vidljivost, a ko smo prišli do 787 m višine, kjer stoji cerkev Sv. Jošta, so se prikazali sončni žarki. Drevesa so se bohotila v mistični svetlobi in zimska idila se je kazala v vsem svojem sijaju.

Na trenutke je izgledalo, kot da ni zime. Nizke temperature ovijalk očitno ne motijo.

Pred zadnjim vzponom zagledamo cerkev Sv. Jošta, ki sameva in nemo opazuje mimoidoče planince.

Kmalu ugledamo tudi prve znake, da smo na cilju in počasi si lahko oddahnemo. Štampiljka, vpisna knjiga, razgledi, počitek po naporni hoji in tišina gorskega sveta . . . . . . NOT ! Na vrhu se kar tare družin, ki pripeljejo svoje otroke na sneg. Vriskanje, cviljenje, vpitje in kričanje, kaj ‘češ boljš’ga :D  juhuhuu

Med potjo nas je lakota pošteno zdelala in potrebno je bilo napolniti naše želodčke. Tončkov dom je bila prava izbira. Pohvaliti moram gospo (verjetno upravnico), ki je dovolila našemu psu, da si je našel ležišče v jedilnici in si posušil razmočene tačke. :)

Hrana je bila tako okusna, da sem se na ovekovečitev spomnil šele, ko je bilo prepozno. :mrgreen:

Ko smo se okrepčali, je bilo na vrsti uživanje v razgledu. Pogled je segal daleč naokoli in lepo so se videle oddaljene Kamniške Alpe.

Na vrhu Lisce je lična meteorološka postaja, ki se kar zlije z okoljem. Marsikdo je verjetno niti ne opazi. :D

Sonce je počasi izgubljalo svojo moč in prišel je čas za odhod. Odpeketali smo po isti poti nazaj, v turobno sivino. Proti koncu poti nas je ujela še tema, tako da sva sledila našemu stezosledcu, ki naju je (ne)varno pripeljal do avtomobila. :mrgreen:

Lep izlet, ki niti ni tako daleč iz Celja. Verjetno se na Lisco še vrnem, vendar bom raje izbral kak dan med tednom. Bo bolj mirno in prijetno.

.

.

.