Oderuška Kuba

Posted November 15, 2009

Kljub temu, da so se komarji preko noči vneto obešali po zavesah, naju ni noben pičil. Verjetno jim slovenska kri ne diši :) Tako je bil spanec znosen. Zjutraj je sledil šok. Ni vode! Grrr! Potrebno je bilo do šefice, ki je potem zunaj premaknila neko ročico, da je pritekla voda. Ni ravno prijetno, da vsako jutro iščeš domačine po hiši. Na srečo sva bila tu samo eno noč. Silvija je bila žalostna, da že odhajava. Verjetno zaradi zaslužka, a žal sva morala naprej. Pot pred nama je bila še zelo dolga. Pred odhodom sva zajtrkovala. Med drugim sva poizkusila okusno marmelado iz gvajave. Ponovno dokaz, da je hrana na Kubi odlična. Kljub temu, da so bili zajtrki podobni, se jih nisva naveličala.
Dobila sva še zadnje napotke in se odpravila. Cilj je bil Trinidad, s tem, da greva skozi Cienfuegos in kasneje obiščeva še Playo Largo (Luna), kjer je možno plavanje z delfini.

Oglejte si Kuba4 na večjem zemljevidu.

Pot je bila na začetku luknjasta, zato sta bili obe očesi prilepjeni na asfalt. Vožnja po Kubi z avtomobilom je ravno zaradi tega zelo utrujajoča. Neprestano je potrebno gledati predse, saj se luknje pojavljajo tudi tam, kjer je asfalt nov. Vmes pa se znajdejo še tiri, ki so pa sploh posebna zgodba. Ponekod prečkajo cesto in se končajo na bankini. Ostanki nekdanje proge. :) Tik pred Cienfuegosom se je cesta malo umirila in sproščujoče sva zapeljala v mesto. Žal nama čas ni dopuščal ogleda mesta, zato sva nadaljevala mimo in ob izhodu iz mesta že iskala odcep za Playo Largo. Brez problema najdeva odcep in zavijeva proti obali.

Najprej preveriva, kako je z delfini. Če me spomin ne vara, so bile predstave vsaki dve uri. A zgrozila sva se nad ceno. 50 CUC na osebo za pol ure! A problem je v tem, da si v gruči še 19ih turistov. In čas, ki ti je odmerjen za plavanje z delfini, je minimalen. Verjetno kakšna minuta. Torej, za dve osebi bi dala 100 CUC, kar nama je predstavljalo prevelik strošek. Za ta denar spiva in večerjava 5 dni. Tako sva se odločila, da bova raje uživala na plaži. Vreme je bilo čudovito, ravno pravšnje da ga izkoristiva.

Čas je neusmiljeno tekel, do Trinidada pa še kar nekaj km, zato sva po dobri uri plavanja v Karibskem morju odrinila dalje. Na prvem križišču naju je nadlegoval domačin. Na silo je hotel v najin avto. Na srečo sva imela vrata vedno zaklenjena in tudi kasneje, v Santiagu, naju je to obvarovalo pred podobnimi nasilneži.
Pot do Trinidada je potekala brez težav. Cesta v večini poteka ob morju. A ko prispeš v Trinidad, vidiš, kaj je masovni turizem. Gužva, dela na cesti, enosmerne ulice, vsak bi ti prodal nekaj, slabe oznake. Najprej poiščeva caso, kjer je bila prejšnje leto nastanjena prijateljica. Dostavila sva jim fotografije in upala, da je casa prosta. A žal temu ni bilo tako. Tako sva bila obsojena na iskanje naslednje.

In tu se je začelo. Najti caso v Trinidadu, ob vseh nadležnih jineterosih, je prava umetnost. Največji problem je operiranje z avtomobilom. V Trinidadu prežijo na turiste in takoj, ko se pripelješ mimo, si označen. Bog ne daj, da se mimo pripelješ dvakrat. Kar se slej ko prej zgodi, saj so ulice enosmerne in če fališ številko prvič, moraš spet naokoli. Tako je tudi naju zasačila neka tečnoba. Sprva ga nisva opazila, a nama je očitno sledil nekaj ulic stran, kjer sva se zanimala za caso. Seveda je bila polna, tako je ta “turistolovec” izkoristil priliko in vskočil, da bo pomagal. Kar naenkrat je zrasel iz tal in rekel, da ima njegova mama caso in da ima poleg tega tudi garažo. Ker sva pred tem izvisela že pri nekaj casah in sva bila rahlo obupana, sva se odločila, da greva preverit, kaj nudi. Res, da je ponujal caso v strogem centru Trinidada, a tista casa je bila bolj podobna kurniku na kmetiji, kot pa casi. Nahajala se je v kleti, oken ni imela, vse je bilo na silo pregrajeno, tako da bi notri bila zelo utesnjena. Poleg tega pa se je po celotni stavbi sprehajalo nekaj sumljivih osebkov z zlatimi verigami okoli vratu. Delovalo mi je kot en gangsta place. Da ne omenjam, da garaže ni bilo. Kaj šele, da bi bila kje njegova mama. :) Vsekakor mi ni bilo všeč, zato sem ponudbo zavrnil. Takrat pa je jinterero začel s tisto znano frazo “please, I have sick kids…”. Oh, come on!
Ves ta čas je moja albezen čakala v avtu, saj si ga nisva upala pustiti samega. Ko sem prišel do avta, sem samo odkimal in odpeljala sva naprej. Bova že našla, sva si rekla. Poskusiva še v eni casi, kjer so imeli največjo kopalnico na celotni Kubi. Tako velika, da bi v Ljubljani lahko iz tega naredili 3 garsonjere. Žal je bila na voljo šele naslednji dan. :(
Čas je med tem tekel neusmiljeno naprej. Večerilo se je in od nekod se je prikradel strah, da nama mogoče ne uspe dobiti case. Tako sva se ustavila ob cesti in malo zadihala. In takrat, kot da bi se zgodil čudež. Na steklo potrka ena mam’ca. Sprva sva mislila, da je spet ena od prijatelja, ki ima prijatelja, ki ima caso, ali pa ima bolnega otroka. A, glej ga zlomka! Pokaže nama nekaj slik case, doda, da ima tudi garažo in da je to njena casa in zato tudi ni nobene provizije. Ponudi ceno 40 CUC za komplet oskrbo, a jo uspešno spustiva na 30. Nato se odpeljemo do case, da vidimo to čudo. Tam ugotoviva, da je res lastnica in da je casa pravzaprav ena zelo lepa hiša, malo ven iz centra in da ima garažo. Kdo bi si mislil. :)

Takrat sva si res oddahnila. Sprejela sva ponudbo in se takoj zmenila za večerjo. Naročila sva ribe in dobila veliko več. Riba, škampi v omaki, riž, pomfri, zelje, kompot, papaje, sir, krompir… Kot se vidi spodaj na sliki, je bila miza kraljevsko obložena.

Štart večerje so pokvarile edino mušice, ki so se, bojda pred dežjem, zaletavale v luč. In bilo jih je ogromno. Zato smo večerjo prestavili v notranje prostore, kjer ni bilo nevarnosti, da bi mušice padale v hrano.

Da na Kubi nobena casa ni popolna, se je izkazalo tudi tokrat. Ko sva se odpravljala spat, sva na tleh zagledala gromozanskega ščurka. Posledica življenja ob progi. Kaj storiti? Nič. Pokrila sva ga s plastičnim pokrovčkom in odnesla ven. Naslednji dan je očitno našel pot nazaj ali pa je bil njegov brat. Nisva hotela vedeti. :)