Pametnejši popusti

Po prekratki noči sem brez tiste prave energije prispel pred Logarsko dolino. Častil sem 6 €, ki jih bodo smotrno porabili za ohranjanje narave :) in se zapodil do parkirišča. Za cilj sem si izbral sicer nizko goro (2083 m), a celotna pot do vrha traja skoraj 4 ure. Glede na to, da sem med potjo še strašil s fotografiranjem in da dan ni bil “tisti pravi”, je bilo zame nekaj čez 4 ure kar uspeh.

Prvih nekaj metrov gre po ravnem skozi bukov gozd.

Nato se pot prične vzpenjati in strmina ne popusti do vrha.

Nekaj modrine se je kazalo nad vršaci, a žal je bilo to vse od modrine, kar sem je videl. Sprijaznil sem se že s tem, da vedno ujamem oblačen dan za v hribe. Sploh ne pomnim, kdaj sem nazadnje stal na dvatisočaku in da bi sijalo sonce. Čista utopija. Zato mi je sedaj vseeno, kakšne so napovedi, ker bo tako ali tako oblačno. Se mi je zgodilo, da je bil cel teden sončen, v soboto sem šel v hribe, imel cel dan oblačno vreme, v nedeljo pa je spet sijalo sonce. Ni, da ni. :)

Po nekaj višinskih metrih nam pot zapre stena.

Kam sedaj? Skozi luknjo oz. tunel, ki je izklesan v skalo. Notri je spolzko, saj se voda cedi iz vseh strani. A brez skrbi. V pomoč nam je jeklenica, ki je speljana skozi predor.

Od tu dalje pa po gozdu naprej, dokler ne pridemo do koče na Klemenči jami. Tam si lahko odpočijemo, vendar ne predolgo, saj je še kar nekaj poti pred nami.

Vreme se je vedno bolj kisalo. Tule je en del, ki je za silo položen, da si kolena odpočijejo.

A kmalu je tudi tega konec. Pot nas pelje mimo odcepa za Strelovec.

Tam je bilo videti, da situacija ni nič kaj rožnata. Meglice so zastirale razgled in nagibalo se je k dežju.

Jesen se je že kazala na listih, a poleg naslajanja nad jesenskimi barvami, me je bolj skrbelo, ali bo dež ali ne.

V tole meglo je bilo potrebno zagristi in glej ga zlomka, počasi so začele padati prve kaplje. Upal sem na kratko kopel, zato se nisem pustil motiti. A padalo je vedno bolj. Nazaj po poti je prisopihal starejši par. Povedala sta, da malo višje dež kar močno pada in da bosta obrnila. Jaz sem rekel, da grem pogledat še do vznožja, kjer se začenja zahtevnejši del. Pa da vidimo. Oblekel sem palerino, zaščitil ruzak in hop, v hrib.

Bomo videli. Ko sem se tako smukal med kapljami, sem se v notranjosti bojeval z odločitvijo, ali in kdaj obrniti. A ker po znanem pregovoru pametnejši popusti, je tudi dež prenehal. Na vso srečo pravi čas. Tudi svetloba se je spremenila. Od tiste turobne sive do bolj prijazne, bele oblačnosti.

Do vrha je bilo še nekaj plezanja po jeklenicah, a tisto je tako ali tako sam užitek. Vrh je bil v oblakih. Kaj drugega ni bilo za pričakovati. Vendar so se oblaki kmalu odmaknili od vrha, da se je vsaj malo videlo naokoli. Tole mislim, da je Ojstrica.

Da pa se čudim, da v slovenskih gorah ni še več nesreč, je zaslužen poljski Kekec, ki je na vrh prilezel v kavbojkah in supergah, tistih belih Adidas, s tremi črnimi črtami in oranžnim podplatom, popularnih v bivši JNA. Nato pa se je še hvalil punci, da je verjetno prvi, ki je s tako opremo prilezel gor. Bogsigavedi, če je prišel v enem kosu v dolino.

Vsekakor fajna tura, kljub slabemu vremenu. Priporočam jo vsem. Je pa res, da je potrebno imeti veliko kondicije, saj je pot zelo zelo dolga.
.
.
.