Naokoli po Havani

Zjutraj panika. “Albezn” je vstala pred menoj in odšla v kopalnico, nakar prileti nazaj in vpije nekaj v smislu: “V kopalnici je kura!” Meni seveda nič ni bilo jasno. Kakšna kura? Kje smo?… Se mi je pa ponoči dozdevalo, da sem slišal neko kokodakanje. A sem si rekel, da je to verjetno nekje zunaj. Takoj priletim v kopalnico in tam res zagledam kokoško. Umirjena, v kot stisnjena in resnična. He he… kdo bi si mislil. Kasneje sva ugotovila, da jo imajo lastniki za domačo žival. Seveda je imela dostop na mizo, kavč… kot pravi hišni ljubljenček. In kot prava kokoš je izvalila jajce v kopalnici. :)

Ok, začelo se je zanimivo. Bogsigavedi, kaj še sledi.

Zatem sem si ogledal sobo, ki je nudila vpogled v zgodovino. Vsa oprema je morala biti stara vsaj 30 let, če ne več. Med drugim tudi tale klimatska naprava. Proizvedena v URSS (po naše USSR). A klima deluje brezhibno. Samo korajžo je potrebno zbrati, da se dotakneš vseh stikal. So pa Kubanci pravi mojstri v zvezovanju električnih žic. Kaj vse sva videla v naslednjih dneh, je težko opisati. Te stvari je enostavno treba videt.

Sledil je jutranji pogled čez balkon. Prvo, kar nama je prišlo na misel, je bila vojna. Vse je izgledalo, kot da je včeraj ulico pregazil nemški bataljon. A to je le Kuba. Kasneje sva ugotovila, da je tole eden izmed bolj ohranjenih delov Kube.

Včeraj nočni pogled, danes pa dnevna svetloba. Razlika je očitna. Pod nama je prijetno dišalo iz pekarne. Sledil je tudi prvi problem, kako naročiti kruh in predvsem, kako se dogovoriti za plačilo. To je bila namreč pekarna za domačine in cene so bile v kubanskih pesosih, midva pa sva imela samo konvertibilne. Rešitev je bila enostavna. Ko ti prodajalec prične razlagati, kako in kaj, povesiš spodnjo čeljust, in z obrazno mimiko nakažeš, da nimaš pojma o španščini. :) Najbolje je, da še iztegneš dlan, kjer imaš nekaj kovancev ter upaš, da ti prodajalec ne pobere preveč. Na srečo je bil pošten in nama je vzel ravno prav, preračunano v konvertibilne pesose.  Seveda je nakupovanje kasneje šlo bolje od rok. A prvi dan je le prvi dan.

Za današnji dan sva imela v načrtu ogled okolice, nakup pesosov in špecerije. Najprej sva odšla do obale. Šla sva mimo nekega stadiona, ki je izgledal zapuščen. A videz na Kubi vara. Sigurno na njem še prirejajo tekme.

Na levi je hotel El Presidente. Priročen kraj za WC. Služil pa je tudi kot lokacija, po kateri sva nato našla najino caso.

Na obali, imenovani Malecon, sva si najprej ogledala spomenik generalu Calixtu Garcii. Tukaj sem si skoraj zlomil nogo. Zdrselo mi je na algasti površini in ena noga v jašek, druga pa naprej. Na srečo sem se ujel, v nasprotnem primeru bi bil dopust drugačen. Takoj za tem naju je napadel prvi jinetero, a sva se ga uspela hitro rešiti.

Malecon je neke vrste obalna promenada, kjer se ob večerih zbira mlado in staro. Dolga je 8 km in poteka vse do stare Havane.

Zatem so se nama začeli oglašati želodčki in poiskati je bilo potrebno kakšno restavracijo. In tu je spet problem, saj v tem koncu ni ravno veliko restavracij. Najdeva eno, kjer naju prijazen natakar povabi notri. V menuju vse v španščini, zato naročiva isto, kar jedo za sosednjo mizo. A glej ga zlomka, kar dobiva, je drugačno. Pa si rečeva, ok naj mu bo. Problem pa nastane pri plačilu, ko zaračuna še nekaj dodatkov. Zraven seveda priloži še sliko njegovega bolnega otroka. Ta je bil prvi, ki nama je zatežil s tem, a očitno se je celotna Kuba navzela tega in ima v povprečju vsak drugi Kubanec bolnega otroka. :D yea right. Nekako se zdilamo za ceno, plačava in odideva. Kasneje najdeva še drugo restavracijo, katero si zapomniva za čas ob vrnitvi v Havano.

Vedado je bolj mirna soseska, a kljub temu so ulice polne avtomobilov. Coco taksi vneto prevaža turiste proti stari Havani in nazaj. Na tem delu Vedada je bilo polno hotelov in na vsakem vogalu čredica turistov. Komaj sva čakala, da se vsedeva v avto in odideva naprej.

Tam ne gre brez njihovih starodobnikov. Avti, kot so Pontiac, Buick, Chevrolet so na vsakem koraku in vsi letnik ’50 (tu nekje). Na zunaj izgledajo lepo, od znotraj pa ‘bog pomagaj’. Nekateri imajo vrata privezana kar z vrvico. S tistim, ki sva se peljala zadnji dan, je imel v tleh luknjo, tako da si med vožnjo lahko opazoval razgibano cesto :)

Uspešno sva najela avteka in po manjših zapletih (polnitev rezervne gume, zamenjava nedelujočih žarnic) sva s polnim tankom goriva odšla na pot. Najprej sva šla do case, kjer sva naložila nahrbtnike, nato pa proti Viñalesu. Hyundai Athos je imel ob štartu 4.000 prevoženih km, ko sva pispela na cilj, je bil števec konkretno prevrten naprej. ;)