Reševanje vojakinje Ribice

Se še spomnite prvega in nato še drugega dela Reševanja vojaka Ježka? Dramatična zgodba se je daljnjega decembrskega dne odvijala v Omanu. A tu imamo že tretji del sage, torat zgodbo o reševanju vojakinje Ribice, prijateljice našega Ježka. :)

Mala ribica se je spomladi po spletu “nesrečnih” okoliščin ujela v kozarec vode, s katerim so otroci zajemali vodo iz Savinje. Ker smo to opazili šele doma, smo ribico začasno prelili v sod, kamor se nateka voda s strehe. Mislili smo, da to tako ali tako ne bo za dolgo. Pa je bila ribica trdoživa in vztrajala skozi vse leto. Otroci so že pozabili nanjo, ona pa je pridno rastla in kmalu je iz milimetrske ribice zrasla nekaj centimetrov dolga riba. Kdo bi si mislil, da bo vse do pozne jeseni vztrajala in se prehranjevala le s pasjimi briketi, komarji in naključnimi drobtinicami, ki so padle v sod.

Ker naju je z albeznijo počasi začelo skrbeti, da ji bi zima in posledično zmrznjena voda v sodu skrajšala življenje, sva naredila načrt, kako jo osvoboditi. Tistega mrzlega oktobrskega dne sva previdno stočila skoraj vso vodo iz soda, da sva jo lažje ujela v kozarec od kislih kumaric. S težavo nama je uspelo in vsa ponosna sva se odpravila do njenega rodnega kraja, Savinje. Račke, ki so plavale po vodi, so naju radovedne opazovale in si niso pustile motiti popoldanskega čofotanja.

Previdno sva se s kozarcem v roki spustila do vode in ribica je bila vsa nemirna, kot da je slutila, kaj jo čaka, pričela divje plavati. Vse do trenutka, ko sva kozarec potopila v vodo. Sprva sploh ni hotela ven, saj ni mogla verjeti, da bo po tolikem času spet svobodna.

Hitro se je umirila in odplavala iz kozarca. Vendar zgodbe še ni konec! Kot da bi se nama hotela zahvaliti, je obstala v vodi in naju gledala. Dovolj dolgo, da sem naredil še fotografijo, kjer se jo lepo vidi. Pomahala sva ji in se poslovila od nje. Ribica pa je svobodno zaplavala v svoj vodni svet. :)