Potovanje v Oman, 7. del

Glede na to, da sem prejšnji dan prevozil 500 km v šestih urah, pod žgočim soncem, sem se danes prebudil s težavami v želodcu. Očitno mi vročina in dolga vožnja škodita. Podobno se mi je zgodilo na Kubi. :(

Nov dan, nov hotel. Tokrat se je začelo res zanimivo. Zajtrkovalnica je bila v četrtem nadstropju, kjer so v ta namen preuredili kar hotelsko sobo. Miza s plastičnim kitajskim prtom ni napovedovala luksuznega zajtrka. Imel sem prav. Improviziran zajtrk je pripravil kar receptor. Spekel je dve omleti s čebulo, vsak je dobil šest popečenih toastov, žlico masla in žlico marmelade. Poleg sva dobila še kavo in sok. Točno takšen menü se je ponavljal vseh šest dni. :D Ni kaj, nizka cena hotela je pogojena s slabšimi storitvami. Hvala bogu, da nisva preveč občutljiva na takšne stvari.

Današnji cilj je bil wadi Al Shab ali pa wadi Tiwi, manjši brat velikega Al Shaba, ki se nahaja ob vasici Tiwi, ki je turistična srenja še naj ne bi pokvarila. A temu ni čisto tako. Tistih nekaj redkih zapisov na internetu omenja Tiwi kot simpatično pristno vasico, blizu wadija. Naj bi ležala ob sanjski plaži, katere žal nisva našla oz. obstaja možnost, da so jo zasuli, ko so gradili obvoz. Najprej sva parkirala pred wadi Al Shab in malo počivala (moj želodec!), ko naju je na parkirišču zalezoval neki taksist, ki  je dal slutiti, da želi nekaj denarja. Nekako sva se ga izognila in se odločila, da wadi Al Shab obiščeva ob drugi priložnosti in greva najprej v wadi Tiwi.
Pot do wadi Tiwija je grozna. To, da je potrebno imeti 4×4 vozilo, je pogoj, da kam prideš, a midva sva najinega Mitsubishi Lancerja preizkusila tudi v off-road različici. Presenetljivo dobro se je držal. Na trenutke sva kar zahlipala, ko je bila cesta preozka in prepad takšen, da se ti milo stori. A sva rinila dalje ter skoraj prišla do cilja. Ker pa so bile razmere vedno slabše in vedno manj možnosti, da avto kakorkoli obrneva, sva izbrala prostor, kjer se je to še dalo in obrnila.

Žal je takšna cesta na zgornji sliki samo na enem delu in v primerjavi z ostalo potjo lahko dobi naziv “Avtocesta”. :) Tako sva uživala v prelepih razgledih z vrha vzpetine, kjer poteka cesta. Odločila sva se, da se spustiva proti začetku poti in tam najdeva lokacijo za počivanje.

Našla sva ravno pravšnji kraj, kjer se reka odmakne od ceste in tako počivala v miru in tišini. Čas sem izkoristil za zdravljenje želodčka, ki se je lepo umiril in mi dovolil, da sem si nabral moči.

Glej ga zlomka; ko že misliš, da si našel miren kotiček, pride mimo domačin = lovec na turiste. Vsaj tako sva ga poimenovala kasneje, ko je bilo vse mimo. Malo smo kramljali, on arabsko, midva slovensko in ugotovila sva, da je policist v pokoju. Ima devet otrok, pet fantov in štiri dekleta, vsi delajo v Muscatu. Kdo bi si mislil, da se lahko sporazumevamo v teh dveh jezikih? :) Povabil naju je domov na kavico. Z nekaj zadržki sva sprejela povabilo, ki se je kasneje izkazalo, da je OK.

Edino, kar me je jezilo, je to, da sem imel še vedno zelo slab želodček in njegova kava ni pripomogla k temu, da bi bil bolje. Poleg kahve je narezal še nekaj sadja in postregel z datljevo pasto. Malo smo kramljali, pokazal nama je veliko fotografij, ki jih je naredil s turisti. Le-ti so mu potem poslali razvite fotografije. Celotno izkušnjo je na koncu pokvaril s tem, ko je začel prosjačiti za denar. Tega mu ne oprostiva! Dala sva mu nekaj drobiža in užaljena odšla.

Ker sva imela nekaj časa do mraka, sva poiskala primerno plažo v okolici. Našla sva jo malo naprej od Tiwija. Bela prodnata plaža je kar vabila k sebi. Označila sva si jo za prihodnje dni. Potem sva šla hitro v Sur, saj sem ob primerni svetlobi želel fotografirati mošejo.

Po opravljenem foto session-u sva si zaželela dobrega jogurta. V supermarketu sva našla libanonskega, s 3,8 maščobe. Njamsi! Teknil je, kot že dolgo ne.