Potovanje v Oman, 6. del

 In Oman

Prispela sva do polovice najinega dopusta v Omanu. Jutri zjutraj zapustiva hotel in se odpraviva proti mestu Sur.

Zato je današnji dan mišljen kot uživanje in predvsem z manj stresa, kot prejšnji. Takoj po zajtrku, kjer sva morala prenašati nove goste v obliki tečnih in glasnih Rusov, sva poizkusila srečo na pošti. In čudež! Pošta je bila odprta in razglednice sva lahko končno oddala. Nato pa na plažo. Lokacija je bila ista, kot prejšnje dni, s to razliko, da naju tokrat niso obiskovali domačini. Očitno so se že navadili na naju. :) Eden je prišel samo oprati kamelo v morje. :D

Po celodnevnem poležavanju sta se počasi oglašala želodčka. Namen sva imela obiskati lokalno restavracijo ob cesti, kjer sva pred dnevi videla napis “Sea Food”. Tja sva prispela brez problemov, saj sva v teh dneh že dodobra spoznala ulice Soharja. Sprva sva cincala ali naj vstopiva ali ne, a kot pravi tisti pregovor “You only live once”, sva nazadnje zakorakala v restavracijo. Izgled je bil bolj podoben našim starim Mercatorjevim bifejem, ki so v 80-ih kraljevali po naseljih. Poleg vsega pa natakar ni znal drugega kot arabsko in hindujsko. Juhuhu! :) A ker imamo vsi roke in oči, smo se uspeli zmeniti. Ker sva želela ribe, nama je kar na krožniku k mizi prinesel pokazati surove ribe. Odločila sva se za dve ribi in en ribji steak. Za prilogo naj bi bilo malo riža, a ko je vse skupaj znosil na mizo, naju je skoraj kap!

Uboga najina želodčka… Poleg tega, zraven ni nobenega pribora in sva jedla samo s prsti. Zelo zanimivo. Ste opazili prt? ;) Poleg sva srebala Pepsi in razmišljala, koliko naju bo vse to stalo. Tako je sledil še nov šok, ko sva želela plačati. Vse skupaj je prišlo 12,60 €. Dvanajst evrov za ogromno hrane. Naj še kdo reče, da je v Omanu drago!

Po tako obilni večerji sva zadovoljno odpujsala v hotel, kjer sem se spravil prat hlače, saj sem nekje staknil madež katrana. Verjetno na plaži, ko sem ob sunkih vetra lovil šotor.

Zjutraj sva se poslovila od receptorja in jo mahnila proti Suru.

Vožnja je potekala mirno vse do Muscata, potem pa se je zapletlo. Z nekaj muke sva le našla odcep za Sur, saj so tiste štiripasovne avtoceste pravi hudič. Ko sva prebrodila to težavico, se je začelo uživanje. Od 100-120 km/h po odlični cesti. Na trenutke sva morala biti previdna, saj smo po dvopasovnici vozili kar trije vštric, a to so le malenkosti, ki popestrijo dolgo vožnjo proti vzhodu. Pokrajina se je spreminjala in postajala bolj rumenkasta.

Vozila sva skozi del puščave, na kar naju je opozarjal znak za sipine na cesti. A pot je bila zelo dolga. Šest ur vožnje in cca 500 prevoženih km in sonce, ki ni nehalo žgati. Pozna se, da je vzhodni del bolj vroče območje. Klima je delala večino poti, kar ni v najini navadi, a v sili še hudič muhe jé. :)

V Sur sva prispela v popoldanskih urah, dovolj zgodaj, da nama ni bilo treba tavati po temnih ulicah in iskati hotel. Le-tega sva takoj našla in plačala sedem nočitev. Nekaj minut kasneje pa sem pridirjal nazaj na recepcijo, ker sem ugotovil, da potrebujeva samo šest nočitev. :) Se zgodi, da se tudi midva kdaj zakalkulirava. Al Thabit hotel je poseben hotel. Ogromno sob, ki so minimalistično opremljene. Nekakšen retro arabski stil, ki te ne pusti hladnega. A za tiste, ki niste zahtevni in vas ne moti, da kdaj izza podboja vrat prileze ščurek, je čisto OK. Vsaj cenovno je nadvse dostopen. ;)

V lov za hrano sva želela v center Sura, a zaradi noči malenkost zgrešiva pot. Tako sva se znašla pred kino centrom, kjer se je nahajala Zaki restavracija. Glede na pozno uro sva se zasidrala kar tam in povečerjala. Sva pa ob poti nazaj proti hotelu opazila še nekaj restavracij, ki bodo pridno služile v prihodnjih dneh.

Recommended Posts
Showing 4 comments
  • Irena
    Reply

    arabska kava s kardamomom, o kje je že to! ko greš spet v Oman nujno prinesi celi kg kave.

    • Saso
      Reply

      Zaenkrat Oman ni v planu! Mogoče pa bo kateri od bralcev naredil uslugo in mi prinesel paketek ali dva. :)

  • vesna
    Reply

    zanima me kako si naredil / obdelal prvo fotko?

    no, vidim, da nisem jaz edina, ki še pošiljam sem in tja kakšno razglednico :)

    • Saso
      Reply

      Prva je obdelana s “plastmi” v Photoshopu. Malenkost zahtevnejše…

      Mhm, razglednice pa še vedno pošiljava. Se mi zdi to tako lepo. ;)

Leave a Comment

Start typing and press Enter to search