Potovanje v Oman, 5. del

 In Oman

Noč so nama spet skrajšali glasni sosedje, ki očitno celo noč gledajo TV na jakosti, primerni za naglušne ljudi. Grrr! “You can’t win”, I guess. Ampak, hitro si nabereva moči za reševanje ježka in kasnejše pohajkovanje po Omanu.

Današnji cilj: Mahadah, kraj v skalnem gorovju, čisto blizu Arabskih Emiratov. Zanimiva zadeva, saj fizično prečkava mejo Emiratov, a tehnično sva vseeno nekje v Omanu. Carinik je kar nekaj časa googlal, kje je Slovenija in na koncu obupal ter le požigosal dokumente. Med vožnjo proti Mahadahu se je pokrajina noro lepo spreminjala. Od rdečih skal, do ravnine in vse do zelenih skal. Kot da bi se vozil po Marsu.

Mestece Mahadah ni nič posebnega. Tja sva prišla ravno ob sveti uri, ko so vsi moški hiteli k maši, da ne zamudijo učne ure. Midva pa na prvo parkirišče (brezplačno, kaj pa drugega :D ), kjer sva pozobala malico v obliki sočnega kivija z Nove Zelandije. Mljask!

V iskanju krožne poti sva se peljala bogu (Alahu) za hrbtom in spotoma našla Wadi Sharm, ki je ograjen in služi za namen namakanja okoliških nasadov. Je pa iz njega potekala betonska struga, ob kateri je ogromno domačinov z vozili 4×4 kampiralo in peklo meseka. Škoda samo za precejšnjo količino smeti ob poti, ki kvari celoten prizor.

Glede na to, da sva bila od hotela zelo oddaljena, je bilo treba počasi poiskati pot nazaj. Zavila sva na cesto, za katero sva sprva mislila, da je prava, a ni bila. Po dvanajst kilometrih vožnje se je v nekem mini mestecu zaključila z lepim obokom. Naprej ni bilo mogoče, konec. Povprašala sva starejšega gospoda, ki naju je najprej vabil na kavico, a ker se nama je zelo mudilo, nama je samo razložil, da morava nazaj po skoraj identični poti. In sva šla… in pomotoma zavila na napačno cesto, da je dotični ata pridivjal z avtom za nama in hupal kot nor. Ko sva ustavila, je povedal, da ne greva prav in da naj peljeva za njim. Tako naju je vodil vse do razpotja, kjer sva končno zavila na pravo cesto. Res prijazni domačini! <3

 

Kmalu sva bila na pravi poti, brez strahu, da bi zgrešila. Tako sva imela čas, da sva se ustavila ob avtocesti in opazovala kamele, ki so pridno mulile, kar je za muljenje bilo. Ob tem so se sprehajale po cesti, kot da je njihova. Simpatične živalice.

Ob vrnitvi je bila ura ravno pet popoldan, zato sva skočila preverit na pošto, če delajo. In spet – nič! Banda nedejavna, se ne drži uradnih ur. Sprva sva hotela razglednice vreči kar v bližnji nabiralnik, a ko sem ugotovil, da je napol odprt, naju je minilo in sklenila sva, da srečo s pošto poizkusiva jutri.

Ker je bila albezen z želodčkom na “red alert” je pomenilo samo eno: iskanje restavracije. Že pred nekaj dnevi sva ob cesti videla oznako za Pizza Hut in ker tam še nikoli nisem jedel, sva sklenila poizkusiti lokalno verzijo tega. Ni bilo slabo. Potem je sledil sprehod v prečudovitem parku ob hotelu Sohar. Vsaj za toliko časa, da sva pico iz trebuščkov pretovorila v obtok. Sledil je še poizkus, da najdeva trgovino, kjer bi lahko kupila kakšno čokoladico, za popravek okusa po pici. :) A ker nama očitno v Omanu nič ne gre v prvo, sva šele v tretje našla trgovino, ki ima tudi čokoladice. A-le-lu-ja!

Recommended Posts

Leave a Comment

Start typing and press Enter to search