Potovanje v Oman, 4. del

Današnji dan v Soharju je bil posvečen ogledom. Pol dneva sva rezervirala za to, druga polovica je bila namenjena poležavanju na plaži. Za začetek sva želela obiskati fruit market, ki naj bi se nahajal v bližini najinega hotela. Pravim “naj bi se”, ker ga kljub polurni vožnji nisva uspela najti. :)

Tako nama ni preostalo drugega, kot da greva na plan B. To je bil ogled souq-a, nekakšne tržnice za lokalne proizvode. To sva našla, a že takoj, ko sva parkirala, je vse skupaj izgledalo slabo. Prvi vtis naju ni prevaral. Ko sva vstopila skozi velikanski obok, sva se znašla na pravem mestu, a ob nepravem času. Očitno so ti souq-i svoje čase že preživeli oz. bodo spet zaživeli, ko bo Oman drugi Dubai in bo tudi več denarnic hodilo naokoli.

Tako je sledil plan C. Ogled bull-fighting arene, ki se nahaja v mestu. Odpeljala sva se poiskati to čudo. Pred tem nama je uspelo najti nogometni stadion, katerega sva si lahko brez vstopnine ogledala. Stadion, kot vsak stadion. Očitno imajo povsod po svetu iste standarde.  Ko sva želela varnostniku z gestami razložiti, da naj nama pove, kje je bull-fighting arena, je izgledalo precej smešno. A je po nekaj minutah dojel, da mu kaževa roge na glavi in da bi to morda lahko bil bik. Nasmejal se je in nama pokazal pot do arene.

Ker je bil čez cesto mestni park, sva se odločila za sprehod skozenj. Lepo urejen park s preveč komarji, ki žal niso dopuščali sedenja na klopci. Dvajset sekund je bilo dovolj, da sva ugotovila, da greva dalje. :))

Rahlo razočarana nad letečimi krvosesi, sva se spotoma ustavila v obcestni pekarni, saj sta želodčka nekaj nergala, da bi jedla. Kupila sva sirove blazinice in croissante. Uspešno sva ju pomirila. Sva pa zagledala pisano izložbo raznoraznih tort. Lepo za pogled, a dvomim, da tudi za okus.

Nato pa hitro do arene. Brez problema jo je najti, če veš, kje iskati. :)) Je pa bolj kot ne primitivna, saj kakšen poseben kompleks tu ne stoji. Enostavno ograjena arena, ki nudi dovolj prostora bikecom in obiskovalcem. So pa bitke tukaj drugačne, kot drugje, saj bike po končani borbi odpeljejo v morje, da jim sperejo rane s slano vodo.

Urini kazalci so se nagibali k drugi polovici dneva, zato je bil čas za oddih na plaži. Odpeljala sva se na Batinah coast, kjer sva razprostrla senčnik in se prepustila užitkom. OK, še prej sva s podplatov postrgala ves katran, ki sva ga nepazljivo pohodila do plaže. :) To, da sva bila na večkilometrski plaži sama, ni potrebno poudarjati. A to, da sva bila prava atrakcija za domačine, je pa nekaj drugega. Hupali so nama skoraj vsi, ki so se “po pomoti” peljali mimo, pozdravljali so pešci in kolesarji ter imela sva celo bližnje srečanje z radovednim domačinom, ki je prišel čisto do naju in okamenel. Nekaj konkretnih minut je neuvidevno zijal z razdalje enega metra in nič rekel. Očitno je prvič videl bele turiste, ki ležijo na plaži. :)

Večerjala sva v domačem hotelu, v varnem zavetju nepekoče hrane. :) In prijetno je bilo. Ovekovečil sem še hotel z okolico in ugotovil, da sva včeraj v puščavi pozabila ježka (zgodbo o tem si lahko preberete tu)  in se zazibal v spanec.