Potovanje v Oman, 3. del

 In Oman

Danes sva z Omanom že na “ti”. Nekako bolj aklimatiziran, a žal sem to jutro bolj kot ne neprespan. Razlog je bil v lokalnem mojstru, ki se je odločil navsezgodaj razbijati ploščice. Posledice včerajšnjega naliva. A, kot bi rekel moj bratranec Tomaž: “Što je, tu je!” Treba je v pogon in po opravkih. Cilj je bil poiskati pošto, da bova kupila razglednice. Ja, sva ena izmed tistih, ki jih še vedno rada pošiljava. Se mi zdi, da je sodobni svet pozabil na to. Vsi se zadovoljijo s fotko na Facebooku ali z SMS-om. Meni je pa fino, ko nalepiš znamko, napišeš pozdrave in vse skupaj oddaš v nabiralnik.

Sprva se je misija iskanje pošte zdela nadvse enostavna. Na zemljevidu sta bili označeni dve. Odločila sva se, da najprej poiščeva prvo, ki je bližje. A je očitno v tem času propadla in so jo zaprli. Povprašala sva dva haljarja in še taksista, pa nihče ni znal pomagati. Tako sva se premaknila na plan B: druga pošta. To sva našla v kratkem času in uspešno nakupila razglednice. Skočila sva še v šoping center po sadje in prigrizke ter odšla na pot proti Liwi. Pred tem sva zavila na ogled wadija, tokrat Wadi Al Jizi. En večjih wadijev v Omanu, ki je dostopen z avtom. Tako sva se po prekrasni avtocesti vozila proti Združenim arabskim emiratom in nekje na poti zaradi prelepih razgledov zgrešila odcep. Po nekaj dodatnih kilometrih obrneva in se napotiva na pravi izvoz. Tako sledi nekaj minut… no, nekaj deset kilometrov po prašni cesti, ko sva posumila, da nekaj ni v redu. Na srečo je mimo pripeljal ranger. Ustavil sem ga in pobaral za pot. Še dobro, saj sva peljala v napačno smer. :)

Pokazal nama je pravo pot in ko sva prišla do tistega odcepa, ki je bil kriv za dodatne kilometre, nama je bilo jasno. Ta znak verjetno zavede še domačine.

Končno najdeva wadi, ki naju s svojo velikostjo prevzame. Do te mere, da sva tam pozabila najinega ježka. Zgodbo si lahko preberete na tem naslovu.

Sledila je vožnja do Liwe, mesteca ob obali. Plaža nič kaj prijetna, iz samih zdrobljenih školjk, razgled pa na rafinerijo. Omanska idila. :) Zato se tu nisva kopala. Namočila sva noge in si odpočila od vožnje.

 

Nato obisk zapuščenega naselja. Prav strašljivo se je bilo sprehajati med ruševinami in spraševala sva se, kaj je botorvalo temu, da so prebivalci zapustili mesto.

Nasproti stoji mogočna trdnjava, ki je lepo ohranjena. Nisva iskala vhoda, saj želje po vstopu ni bilo. Bo še dovolj priložnosti.

Ob vrnitvi sva z radovednostjo opazovala, kako izgleda, ko voda pridrvi prek wadija. Če se spomnite prejšnje objave, ko sem omenil, da sva doživela neurje, so na spodnji fotografiji vidne posledice. Sicer je bil tole manjši naliv, a lahko si predstavljate, zakaj so ob močnejših nalivih vse ceste zaprte.

Nato sva se odločila, da greva z avtom v stari Sohar, kjer so stare hiške in turizem tja redko pokuka. Izgubila sva se v uličicah in vzbujala nemalo radovednih pogledov. Občutka, da na naju čakajo teroristi, ni bilo. :)

Kaj je sledilo za konec dneva? Iskanje restavracije! Tokrat sva bila trdno odločena, da greva jest v lokalno oštarijo, saj je hrana v hotelih predraga in naju lahko spravi na beraško palico. Receptor v najinem hotelu nama je predlagal mandarinsko restavracijo, ki se nahaja v kino kompleksu, a je bila žal zaprta. Bila sva prezgodnja. Tako sva iskala dalje in po nekaj mukah našla arabsko restavracijo. Izgled je na ravni restavracij bivše Juge, a ponavadi se v takšnih lokalčkih dobro jè.

Seveda ni potrebno poudarjati, da menuja ni bilo. Tako je sledilo zanimivo naročanje. Z uporabo rok, nog in našega spevnega jezika sva naročila nekaj, dobila pa drugo. :)) Vseeno je to, kar sva dobila na mizo, izgledalo super.

Vse to + ena voda + en pepsi,  za ceno 8 (osem!) evrov. Now, that’s what I call NOT expensive! :) Edini problem je bil v juhici, ki je bila tako pekoča, da je albezen v sekundi spremenila barvo, jaz pa kot ris skočil za šank in jim omenil, naj pohitijo s tisto vodo. :D

 

 

Recommended Posts
Showing 6 comments
  • Meta
    Reply

    Lepo, da z objavami o Omanu skrbiš za stalno bralko. ;-)

    • Saso
      Reply

      Sem vredi, al’? Bom še v prihodnje.

  • bestblogs
    Reply

    Uau, odlična fotoreportaža! in odlične fotografije!

    • Saso
      Reply

      Najlepša hvala!

  • Urša
    Reply

    Postaja zanimivo ;)

    • Saso
      Reply

      Zanimivo je bilo že od prvega dne :)) Ampak ja, bo še bolj. Samo napišem še nadaljevanja

Leave a Comment

Start typing and press Enter to search