Potovanje na Antarktiko – 9. del

 In Antarktika

In tu je zadnja objava, zaključek potovanja na Antarktiko. Kljub temu, da smo pluli nazaj, smo imeli pred seboj naslednji cilj, poljsko raziskovalno postajo Arctowski. Seveda tudi tokrat ni šlo čisto brez zapletov. Veter in nemirno morje sta nam ponagajala, da se nismo mogli izkrcati na obalo. So pa zato člani baze prišli na ladjo in nam predstavili bazo in s čim se tam ukvarjajo. Po zaključku predavanja smo čakali na mirnejše morje in se vsak na svoj način zabavali na ladji. Lep pogled smo imeli na staro kitolovsko postajo v bližini, ki je zapuščena, a še v solidnem stanju.

Ker smo v zalivu opazili nekaj kitov, je kapitan obrnil ladjo in smo se nekaj časa vozili po zalivu ter jih iskali. Uspelo mi je celo narediti eno fotografijo od daleč. Tako lahko vsaj rečem, da sem fotografiral kite. :))

Veliko “dela” smo imeli z albatrosi, ki so preletavali ladjo in se radovedno približevali. Brez zadržkov so z roke vzeli kekse. To, da me je po pomoti uščipnil v prst, mu oprostim, saj ni vedel, da je keks že pojedel. :)) Vseeno pa je lepo videti, ko tako velike ptice brez strahu jedo z roke. Poskusite to z našimi vrabčki. No go! :)

Poljska raziskovalna postaja je najbližja postaja Južni Ameriki in se poleg standardnih raziskav ukvarja tudi z raziskovanjem mahu, ki ga je v okolici v izobilju. Postaja je dejavna vse leto, tudi pozimi, ko tam ostane sedem znanstvenikov.

Preko ostankov ogromnih kitovih kosti smo se prebijali do roba obale, kjer se je v zavetju skal gnetlo pet morskih slonov. Mirno so ležali in tu in tam pokukali, kaj se dogaja okoli njih.

 

Posebnost tega konca so tudi Adelijski pingvini. Do sedaj smo večinoma videli Gentoo in Chinstrap pingvine, tukaj pa dobrodošla sprememba.

Da ne pozabimo, kje smo, je poskrbela tabla s smerokazi do poljskih mest. A nič zato. Kilometer gor ali dol na tabli, da prideš v druga mesta, se ne bi poznal.

Vstopili smo v bazo, kjer smo občutili gostoljubje raziskovalcev. Pogostili so nas s čajem, piškoti in vsemi prigrizki, ki so jih imeli. Eden od njih je celo omenil, da je že bil v Sloveniji in da se je povzpel na Triglav. :) No, še en dokaz, da je svet majhen.

Sledil je povratek na ladjo. Spet bolj na hitro, saj so valovi pljuskali na obalo in oteževali vkrcanje na čolne. Nato je sledila pot nazaj. Čakal nas je Drakov preliv in prihod v Ushuaio. Ker pa je bilo potrebno zapolniti dva dneva plutja, sva si v prostem času ogledala podpalubje. Mašinerijo, ki poganja vse skupaj. Zelo zanimivo.

Ogromni valji, turbine, cevi, filtri… vse to, pomešano z neznosnim hrupom, vzbudi v človeku nekaj tesnobe. A na vso srečo je vse delovalo, kot je treba in smo varno prispeli na cilj.

V Ushuai sva poiskala restavracijo Bodegon Fuegino, ki nama jo je priporočil nemški fotograf, ki sva ga spoznala na ladji. Le-ta je že večkrat prepotoval Zemljo, saj tekmuje v miljah, doseženih z letalom. In to ni kar tako, saj je, če me spomin ne vara, celo na drugem mestu na celem svetu! Ko sva ga poslušala, sva imela ves čas odprta usta. Toliko zgodb, prigod in doživetij… ufff!  No, kakorkoli, predlagal nama je to restavracijo, ki sva jo z malo truda tudi našla. In ni nama bilo žal! Hrana zelo okusna, postrežba na nivoju. Končno sem prišel na svoj račun in dobil tisti pravi argentinski steak! O, ja! Meso kot “putrček” in kljub rdeči barvi prav nič krvavo. Njam! Priporočam, če vas pot zanese v Ushuaio.

 

 

In ker je vsakega potovanja nekoč konec, se je tudi nama izteklo. Sledila je samo še pot nazaj. Po dveh dneh Ushuaie najprej v Buenos Aires, naslednji dan pa let preko Sao Paula in Pariza do Jožeta Pučnika.

 

Kaj povedati za konec? Večino stvari je bilo izrečenih, a kljub temu lahko še enkrat zatrdim, da je bilo to najbolj divje, noro in nenavadno potovanje do sedaj in da je kljub visoki ceni vredno vsakega centa. Ko se spomniva na vse, kar sva doživela, naju prijetno zaščemi v trebuhu in se samo spogledava ter nasmehneva. Vsem, ki imate željo odpotovati na to odročno celino, pa samo nasvet: ne odlašajte! Slej ko prej bodo tam zrasli hoteli in potem Antarktika ne bo več to, kar je. Žal denar dela svoje in bojim se, da bo tudi ta celina popustila pod pritiskom…

Čisto za konec še reklo, ki je primerno za zaključek sage o Antarktiki:

“Life is not measured by the number of breaths you take, but by the moments that take your breath away.”

 

 

Recommended Posts
Showing 6 comments
  • simon
    Reply

    Pohvalno tole z Antarktiko, škoda k je konc :(

    • Saso
      Reply

      Sem se bal, da bo tako ob koncu. Tudi eden izmed razlogov, da sem odlašal z začetkom objavljanja. :)
      Se pravi, moram sedaj sestaviti reportažo iz Omana? :)

  • Matjaž
    Reply

    Sašo živjo,

    temu pa lahko rečemo ekskluzivna destinacija. :) Super. Moram rečt, da sem po slovensko fouš :) Lp

    • Saso
      Reply

      Zdravo, Matjaž.

      Ne zamerim fovšije, hehe.;) Je res drugačna destinacija. Verjetno na samem vrhu po ekskluzivnosti. Glede na to, da imava v zadnjem času iste destinacije (Oman), verjetno ne bo dolgo, ko boš tudi ti odpotoval. ;)
      In hvala za komentar!

  • Hrandica
    Reply

    Uživala v vseh predstavljenih delih (everysingelwordI’vred, everysingelpickI’vseen)!

    • Saso
      Reply

      Me veseli!
      Se je bilo težko prebiti skozi vse? :D

Leave a Comment

Contact Us

We're not around right now. But you can send us an email and we'll get back to you, asap.

Not readable? Change text. captcha txt

Start typing and press Enter to search