Predlog za izlet: Kotečnik (772 m)

Kotečnik sva izbrala iz enostavnega razloga. Blizu je, ni zahteven in z vrha je lep razgled na južno stran tistih koncev. Medtem, ko je zapis čakal na objavo, se je narava že odela v zelene barve, takrat pa je bilo vse še bolj sivo in rjavo. Tako tokrat fotografije služijo zgolj kot orientacija in predstavitev samega izleta.

Na Kotečnik bomo najlažje prišli iz smeri Zabukovice, kjer se na koncu vasi, po gozdni poti, z avtom povzpnemo do našega izhodišča. Vsekakor naj bo to malo nižje od sedla, saj nam bodo domačini hvaležni. Na sedlu zaobidemo domačijo in se za njo pričnemo vzpenjati proti 1800 m dolgemu grebenu. Sprva je pot še položna, a kmalu postane razgibana.

Tako izgleda začetek “plezarije” in vseskozi nas spremljata besedi gor in dol.

V času, ko sva se tam sprehajala, so bili takšni prizori že redkost.

Kljub temu, da celoten greben prekrivajo drevesa, nam uspe najti razgledne točke.

Pri vzponu nas lahko kaj kmalu zavede vpisna skrinjica, ki označuje Kotečnik, a to še ni tisti pravi vrh. Ni jih malo, ki svojo pot zaključijo tu, misleč, da so že na cilju.

Lahko pa izkoristimo trenutek in uživamo v prelepem razgledu na Gozdnik, Kamnik in celotno dolino, iz katere je do tega mesta speljana plezalna pot. Na robu najdemo tudi kak klin. :)

Pravi vrh je še naprej, v tej smeri.

Ko zagledamo na drevesu napis “Osojnik, 15 min” vemo, da smo na pravi poti.

Pot nas vodi čez čudovito poraščen greben, kjer trava kar vabi, da se človek uleže nanjo.

V daljavi uzremo naš končni cilj, Kotečnik.

Zasopihamo prek zadnjega grebena…

… in tu je vrh!

Prava vpisna skrinjica na pravem vrhu. Žal ta vrh ni razgleden, zato sva se vrnila na podvrh in tam uživala v prijetnem sončnem vremenu. Obiskovalcev pa nič. Glede na vpisno knjigo, sva bila prva v tem tednu. Kaj ‘češ boljšega! :D