Pri Tamari mi je všeč to, da karkoli se dogovoriva, vedno velja. In tudi tokrat ni bilo problemov. Slišala sva se med tednom, dogovorila za fotkanje in v soboto to tudi izvedla. Nobenih izgovorov, da “danes pa ne bi”, ker sem “neurejena” ali pa “mali ni pripravljen”. :) Tako je bila 14. ura tista, ki je oznanila moj prihod. Prvič sem se peljal po tistih koncih in najprej dvomil, da bom našel vasico. A na koncu se je vse lepo izteklo. Tik pred ciljem sem samo preveril, na katero dvorišče zavijem in: Et voilà!
V te konce se sigurno še vrnem. Verjetno (upam, da) zaradi kakšnega fotošutinga, ogledati pa si bo treba tudi slap Sopot, ki se nahaja v neposredni bližini.
Filip je zelo majhen. Komaj 20 dni je od tega, kar je privekal na svet in glede na vso situacijo, se je dobro držal. Tamara je omenila, da rad spi, a tokrat je bil pokonci ves čas. Tudi jokal ni skoraj nič. Verjetno mu je fotkanje všeč, saj ve, da bo le tako ohranil spomin na prve tedne. :) Glede na to, da sem v preteklosti fotografiral že nosečnico tik pred porodom, pri Evi pa smo zamudili prve mesece, mi je bil to kar izziv.
Spanec ga je za nekaj minut premagal le, ko smo ga zavoljo slikanja položili v zibelko. Verjetno bi temu podlegel vsak, saj je v takšnih toplih oblačilih udobno in veke v hipu postanejo težke.
Prijetna družinica je poskrbela, da je sobotno popoldne minilo, kot bi trenil. Nekaj debate, okušanja pijač lokalnih proizvodnih trakov, malo slikanja in to je to. Srečni so v svojem domu in prav je tako.
Za zadnji del fotkanja smo se prestavili v sobo, kjer je Filip pokazal svoje spretnosti. Odlično se zna obrniti okoli, pravi mojster je v tem!
Sem že omenil, da je to najmanjše detece, ki sem ga slikal? :) Njegova glavica se kar skrije v dlaneh. Vendar, po očkovih besedah, raste iz dneva v dan. In temu primerne so tudi prigode. Vedno kaj novega. :)
V veliko veselje mi je bilo fotkati tole družinico in verjemem, da jim bodo slike v lep spomin. Filip, ti pa le korajžno naprej, vse je še pred tabo! ;)
Res čudovite fotke…..
Posted by Inka | October 4, 2010, 7:58 amHvala Inka :) Sicer je bil pa motiv čudovit, tako da so slike samo rezultat tega. :)
Posted by Sašo | October 4, 2010, 8:07 amMah, sej boljš da neham komentirat tvoje izdelke, ker vedno ostanem brez besed in vedno znova in znova sem čist hepi da te imamo! :D Čudovito again!
Drgač sem si pa zbrala no.7 za zmagovalko iz teh ponujenih :D
Posted by Eva | October 4, 2010, 8:39 amHvala Eva. Tudi meni je 7. med najlepšimi, čeprav se sploh ne pritožujem nad ostalimi :)
Posted by Sašo | October 4, 2010, 8:58 amMa je blo fino, res. Komaj čakam, da te spet zvabim/o v naše konce… itak pa ni treba, da prideš ravno slikat; lahko prideš “samo” na okušanje tudi :)
Hvala ti še enkrat, full lep spomin je in bo!
Posted by Tamara Zara | October 4, 2010, 10:28 amVeš, da se bom še oglasil. Če ne drugač, v duetu. :) Zdej vem, kje ste doma, bo lažje.
Mi je bilo pa v veliko veselje fotkat. Mogoče se potem to odrazi tudi na fotkah. ;)
Posted by Saso | October 4, 2010, 11:08 amAja pa še to… kdo hudiča ti je pa tako poetično besedilo sestavil… ma ko da smo neka čudežna familija. In ni res, da VEDNO drži, ko se dogovorima; kolikor vem, sem enkrat v eni uri gladko pozabila na najino kavo in se odpeljala domov :D
Posted by Tamara Zara | October 4, 2010, 10:41 amPoetično? Se mi zdi, da so besede kar same letele na blog. :) Očitno je Filip oddajal energijo, ki je dala zagon za objavo.
OK, tisto, ko si enkrat pozabila na kavo priti se zgodi. Je bilo pa v drugih primerih vedno brez problema. Tudi sedaj, ko smo se zmenli, je šlo vse lepo po maslu. :)
Posted by Saso | October 4, 2010, 11:11 am