Santa Clara in Che

 In Kuba

V Moronu sva ostala še naslednji dan, saj sva si želela odpočiti od prašnih cest. Kljub temu, da je bila za tisti dan napovedana nevihta, sva se napotila proti severu, kjer so otočki s čudovitimi plažami. A Murphy se je znova prebudil in namesto, da bi se peljala proti Cayo Coco, naju je pot zanesla v drugo smer. Pristala sva na nekem zapuščenem ranču. Kaj bi drugega, kot da obrneva in poiščeva pravo pot.

Med potjo sva naletela na Jolando, tisto, ki naju je prosila za prevoz iz Trinidada in zaradi katere sva prevozila ogromno nepotrebnih kilometrov. Ustavila sva ji… NOT! :)

Pot do plaže naju je sprva peljala skozi check point, kjer je potrebno poravnati vstopnino. Nato pa nekaj kilometrov dolgih ravnih cest do Playe Pilar.

Plaža je sicer lepa, a nobene sence. Voda je bila vroča, a v njej neke čudne enocelične živalce. Izgledale so kot prozoren tulec. In tudi po tleh jih je bilo polno in ko sem hodil, je bil občutek, kot da hodim po balončkih. :S Bljak. Ko je v vodo prispela še moja “albezen” in ko jo je nekaj pičilo v roko, sva jo urno pobrisala ven. Takoj sva se odpravila na drugo plažo, Playo Guilermo. In tam, kot po naročilu, nič parkirnine, brezplačni ležalniki, senca in rajska plaža. Owjeaaa! Glede na to, da z vremenom ni kazalo na slabše, sva se prepustila napornemu uživanju. :)

Ko se je bližal čas odhoda, sva se odpeljala pogledat še Playo Flamingo, ki ni nič posebnega. Plaža ko’ plaža. Med potjo sva naletela na flaminge in ob cesti skoraj povozila pravega legvana. Žal fotke nimam, ker je ravno v trenutku, ko sem hotel slikati pridivjal avtobus in ga preplašil. :(

Za izstop iz cone je bilo spet potrebno vplačati 2 CUC. Se fantje s Kube že učijo evropskih navad. Nato pa proti casi, saj naju je čakala večerja. V vasici pred Moronom bi skoraj povozil psa, ki je zdivjal pred avto. Gume so škripale, kot že dolgo ne. Sploh si ne predstavljam, da mi ne bi uspelo ustaviti. Komplikacijam verjetno ne bi bilo konca. Za piko na i sva bila tik pred caso še priča prometni nesreči, ko je avtomobil zbil kolesarja.

Za večerjo sva si privoščila jastoga, poleg pa sva dobila še darilo, steklenico vina Soroa. Tako je bil postanek v Moronu zaključen in zjutraj sva se že podala na pot proti Santa Clari, zadnjemu postanku pred Havano.


Oglejte si Kuba10 na večjem zemljevidu.
Do Santa Clare gre hitro, saj pol poti poteka po avtocesti. Glede na to, da sva že vajena njihovega sistema enosmernih cest, tudi v Santa Clari hito najdeva caso. In glej ga zlomka, bila je prosta. :)

Razpakirala sva opremo in se takoj odpravila v muzej Che Guevare. Ogromen, za nekaj nogometnih igrišč velik mavzolej ti vzame dih. Pod njim pa muzej in grobnica. In začuda ni bilo vstopnine. Le nahrbtnik sva morala pustiti v garderobi, je zaukazal policaj. :)

Ko sva si vse ogledala, sva se odpravila še v mesto, na lokacijo, kjer je 18 mož pod komando Che-ja premagalo vojsko Batiste. Tam je tudi buldožer, s katerim so razrili progo. Nakupila sva si še nekaj spominkov in se odpravila v caso, saj je bila na vrsti večerja.

Naslednji dan naju pot do Havane, kjer vrneva avto in počasi zaključiva najino potovanje.

Vse objave:
1. del Na Kubo
2. del Naokoli po Havani
3. del Iz Havane v Vinales
4. del Vinales
5. del Med krokodili
6. del Oderuška Kuba
7. del Trinidad
8. del Camaguey
9. del Fidel
10. del Polovica poti
11. del Nazaj
12. del Moron
13. del Santa Clara in Che
14. del Slovo od Kube

Recommended Posts
Showing 7 comments
  • Irena
    Reply

    sonce, PLAŽE, morska hrana in znamenitosti, lokalne posebnosti dežele, vidva v živo, mi pa kar takole, tudi v redu!

    • Sašo
      Reply

      Sedaj tudi midva iz naslonjača :)

  • Eva
    Reply

    Maaa dej, prve fotke so tak lepe da so že kičaste!!!!! Naaaaaajs. Jst tut, jst tut. :(

    • Sašo
      Reply

      Kičaste. Tako je bilo tudi počutje. Mmm. Še bi :)

  • Sebastijan
    Reply

    lepo potopisno predavanje… in kot po naključju sovpada še z mojim objavljanjem vtisov, doživetih na Kubi.

    Si pa delimo večino istih mnenj, edino da sva se midva, z mojo albeznijo, odločila za pervoze z avtobusom podjetja Viazul in lahko mirno rečeva, da je verjetno to ena redkih stvari, ki dejansko dela tako kot more na Kubi… Le da si omejen z maloštevilnostjo linij… lahko pričakujemo še kak prispevek ob povratku?

    • Sašo
      Reply

      Hej. Prebiram tudi jaz tvoje objave. Malo obujanja spominov ne škoduje. Moje objave so pa itak z zamudo :D :D

      Prideta še cca dve objavi, toliko da zakljulim, kot se spodobi. :)

      Ja, Viazul. Sva sprva tudi midva razmišljala o tem, a se odločila za več svobode. Nama ni bilo žal.

      Kaj ti je bilo pa naj na Kubi?

      • Sebastijan Videc
        Reply

        seveda ne škoduje… pa tudi ne škodi ogled fotografij, kot jih vidi oko drugega fotografa, seveda pa smo se premikali tudi po krajih, ki jih vidva ali midva nisva obiskala, pa se samo še obzorja razširijo.

        Težko bi rekel, kaj je bilo naj naj. Hrana nama je bila odlična, čeprav se je začela počasi ponavljati in sva imela po 14ih dneh polno rit riža s fižolem. Sadje pa ODLIČNO! drugače pa od krajev definitivno Vinales! Tak mir, pa nobenega teženja nikoder, najbolj prijazni ljudje, kar sva jih kje srečala in seveda prečudovita narava… pa dan preživet na otočku Cayo Levisa in snorkljanje po bližnjem koralnem grebenu.

        Ravnokar sem na blog dodal poročilo iz Playe Giron, potem pa drugi teden verjetno sledi prvo poročilo iz Vinalesa.

Leave a Comment

Contact Us

We're not around right now. But you can send us an email and we'll get back to you, asap.

Not readable? Change text. captcha txt

Start typing and press Enter to search