Vremenarji so nam za danes obljubljali nekaj sonca. A več, kot do nekajminutnega bleščanja, nismo prišli. Logično, če grem jaz v hribe. :D  Štart smo zaradi neodložljivih delovnih obveznosti nekaterih preložili za pol ure. A ko smo štartali, je bilo vse pozabljeno. :))
V prvi uri smo se sprehajali bolj po ravninskem delu in za hip obstali tudi pri ubogih lačnih labodih. Škoda, da se obiskovalci ne spomnijo, da bi, v primeru, da imajo doma sluuučaajno kakšne stare piškote, prinesli njim za pod zob. Tako pa so obsojeni na žalostno kljuvanje po rečnem rastlinju, ki pa ni ravno bujno v tem letnem času. :(  Ko smo si obrisali solze, smo nadaljevali pot. Prečkali smo reko in se kmalu pričenjali vzpenjati. Kljub temu, da je bil sneg tudi v dolini, je v hribih vzdušje veliko boljše.  Na prvi točki nas je pričakal ta razgled. In če koga zanima, parcela se prodaja. :)

Nato pa hop skozi  gozd. Naleteli smo na gozdnega Jožo, ki je nesramno klestil veje.

Vse naokoli prava zimska idila. Pravega mraza ni bilo, zato tudi ne “freezing fingers-ov“.

Grega je zašvical, zato je izkoristil postanek in se na hitro stuširal.

Sledila je kratka foto seansa. Vsi so želeli fotke za profil na Facebook-u.

Tik pod vrhom se odpre pogled na Zabukovico. Megla in oblačno vreme naredita svoje. A vseeno je lepo. In sneg je spet napovedan. Juhej!

Na cilju pa zaslužena nagrada. Lahko bi izbrali tudi kakšno drugo jed, npr. golaž, a imamo vsi raje klobaso z zeljem, tako da odločitev ni bila težka. Po pojedini pa z veliko hitrostjo nazaj v dolino.

Pri izstopu iz gozda sem ovekovečil še gozd, ki je označeval začetek vzpona in konec spusta.

Za konec smo sklenili, da bo to tradicionalen zimski pohod. Prav tako kot vsakomesečni dogodek DGGP. :)

.

.

.