Med krokodili

 In Kuba

Vidim, da zvesto spremljate potopis po Kubi. Samo spomnim vas, da lahko pokomentirate vsako objavo. Si morda želite kakšno izboljšavo, več slik ali več teksta? Bi radi izvedeli še kaj več? Kar pogumno, komentiranje ne grize. :)

Kar nekaj dni sva že na Kubi, vendar se je pravo potovanje šele začelo. Do sedaj je bilo vse skupaj bolj umirjeno, a stvari se bodo kmalu spremenile. Naslednji cilj, ki sva ga ob večerji izbrala, je Trinidad. Ker je pot do tja dolga, bo vmesni postanek na Playi Giron. Tokrat je bila noč še krajša, saj so ponoči prestavili uro. Seveda naprej! Preden midva to ugotoviva, je bil zajtrk že na mizi. Na srečo sva vstala dovolj zgodaj, da sva imela še nekaj rezerve. Še po temi sva šla iskat avto, da sva spakirala za pot. Medtem sva opazovala zvezde, ki so žarele na nebu. Zanimiv je bil Veliki voz, ki je bil obrnjen navpično. Ja, res sva na drugi strani sveta. Na to so naju opozarjali tudi petelini, ki so se neumorno drli vso noč. Kasneje sva ugotovila, da je bilo do tistega večera še dokaj mirno.

Do Playe Giron sta na voljo dve poti. Ena po autopisti nacional skozi Havano, druga pa po bližnjici preko San Antonia in do točke, ko spet pripeljemo na autopisto. Omenil sem že, da je zelo težko najti izvoz na avtocesto iz Havane, zato sva se odločila, da jo ubereva po “bližnjici”. In kot se za bližnjice spodobi, so ponavadi daljše, kot če bi šla naokoli.

IMG_7503

Tudi tokrat se je izkazalo tako. Prišla sva zelo blizu San Antonia, a očitno zgrešila odcep. Tako se je najina pot nadaljevala v smeri proti Carojal-u in ostalih mestih na zahodu. Ker oznak oz. smerokazov ni, sva s pomočjo lege sonca ugotovila, da se peljeva narobe. Ker sva oba bolj na easy, sva samo obrnila in se podala nazaj v upanju, da bova našla pravi odcep. Na srečo sva malo pred tem tankala, tako da naju ni skrbelo, kako bo z gorivom. Končno sva našla San Antonio, a se takoj spet izgubila. Peljala sva proti Boca del Cajio. To sva ugotovila, ko sva nekje za grmom zapazila obledel smerokaz. Ampak, sva vsaj ugotovila, kje se nahajava. Zato sva, glede na zemljevid, za sledečo točko izbrala mesto Bejucal. Mesto, ki ga bom še kdaj verjetno sanjal, saj sva ob poti za smer vprašala vsaj 100 domačinov. Problem je le, da jih večina prvič vidi zemljevid Kube, zato z izbuljenimi očmi gledajo v karto in zmigujejo z glavo. Drugi problem pa je ta, da te veliko ljudi pošlje v napačno smer. Kasneje sva se naučila, da so za dajanje informacij najzanesljivejše starejše gospe (po možnosti z malimi otroki) ali pa kak natakar, ki stoji ob cesti. :) Ko sva že precincala sem ter tja in imela poln kufer cest brez oznak, sem ustavil pri neki hiši ob cesti in starejši par povprašal, kako prideva do mesta Bejucal. Na srečo je ata vedel, kako pa kaj. Pokazal nama je pravo smer in s še nekaj napotki za križišča dosegel, da sva Bejucal tudi našla. Zahvalil sem se jima z drobno pozornostjo in sprva nista niti hotela vzeti. A ker sem vztrajal, sta le vzela in se iz srca zahvaljevala. Jaz pa tudi, saj sta nama rešila še nekajurno beganje po tej strani Kube. Od Bejucala dalje pa spet ista zgodba. Brez oznak naprej, dokler gre. In hitro je šlo vse v… V naslednjem naselju sva očitno zavila narobe. In naenkrat sva se znašla sredi nasadov citrusov.

IMG_7506

Ni treba poudarjati, da so v teh nasadih ceste neskončno dolge in preden ugotoviš, da si na napačni, je mimo že pol ure. Tako sva peljala po cesti in po kakšne pol ure prišla do križišča enakovrednih cest. Enakovrednih, “meaning” vse enake, brez oznak, zvožene pa kako drugače, kot enakomerno. In kam sedaj? Peljala sva naravnost in upala, da je smer prava. A glej ga zlomka, cesta kar naenkrat zavije k neki plantaži in se tam konča. Mali fantič je pritekel ven in naju opazoval. Verjetno sva bila prva tujca, ki sta zgrešila tako daleč. Na srečo je prišla še mama, ki nama je poskušala razložiti, kje sva. Naj spomnim, da je najina španščina še vedno na psu, tako je bila komunikacija bolj enostranska. Dojela sva samo to, da je treba nazaj v mesto in da sva verjetno tam zavila narobe.

IMG_7508

V Bejucalu pa nato končno “udeneva” pravo cesto in malce pospešiva, saj sva do sem izgubila 3 ure, do najinega cilja pa je bilo še veliko kilometrov. Končno tudi uspeva najti avtocesto in potem je bilo vse lažje. Res, da avtocesta ni kot pri nas, a tu pa tam so vsaj smerokazi za večja mesta. Cesta je široka, brez črt in brez kakršnekoli varnostne ograje.

IMG_7510

Po nekaj minutah vožnje se ustaviva na počivališču, kjer si kupiva vodo, saj sva vse zaloge vode, ki sva jo imela za pot, že popila.

IMG_7513

Med tem, ko sva se “odžejevala”, so se ob nama ustavili, kdo bi si mislil, Slovenci! In kot se za pravega klenega Slovenca spodobi, so bili vsi razen šoferja, krepko v rožicah. Povprašal sem jih o planih potovanja, če so morda obiskali Pinar del Rio ali Viñales, a je bil njihov odgovor samo, da so direktno iz Havane, kjer je bil žur in da sedaj divjajo proti Santiagu, kjer bo spet samo zabava. Očitno jih Kuba kot dežela ni pritegnila preveč. :-S

Malo za njihovim odhodom sva pot nadaljevala tudi midva. Kmalu sva našla odcep, kjer sva zapustila avtocesto. Pot naju je peljala skozi mestece Australia in takrat ugotoviva, da bova še pol ure pred zaprtjem prispela do krokodilje farme. Super, saj sva nekje na pol poti že malo obupala nad tem in bi tako morala naslednji dan nazaj, da si jo ogledava. Tako sva bila za ceno 5 CUC deležna vodenega ogleda po farmi. Pokazali so nama vse faze rasti krokodilov, od enomesečnih pa vse do najstarejšega, 40-letnega debelega pučota. Vmes ti od blizu pokažejo tudi mlade krokodilčke, da jih lahko potipaš.  Zanimivo in nenavadno.

IMG_7516
IMG_7524
IMG_7570
IMG_7575
IMG_7630

Ko sva si vse ogledala, sva odpotovala dalje in poiskala prenočišče. Vmes sva naredila hitri postanek ob Karibskem morju, natančneje v Prašičjem zalivu, da sva si namočila noge. Tu je tudi točka, kjer so kubanski begunci leta 1961 pod vodstvom CIA izvedli invazijo na Kubo. A je vse skupaj spodletelo. Bolj kamnita pokrajina, ki ne do pušča kakega kmetovanja, kar ni všeč niti domačinom.

Caso Silvia sva izbrala iz seznama cas v Lonely planet-u in na srečo je bila prazna. Po kratkih pogajanjih glede cene, smo našli skupno pot in se nato dogovorila še za večerjo. Tokrat prvič “prepovedan” jastog. Njami. Med večerjo sva se otepala komarjev, saj sva jedla na verandi.

IMG_7713

Tudi v sobi ni bilo stanje nič bolj rožnato. Komarjev veliko in kar zavijala sva z očmi, ko sva si predstavljala, kaj naju čaka čez noč.

IMG_7711

Da je bila mera polna, sem ob umivanju zob skoraj odlomil umivalnik. Očitno so vijaki, vgrajeni okoli leta 1965, popustili. Nekako sem ga naslonil nazaj, da je izgledal kot “nov”. Sem pa opozoril “albezen”, da se slučajno ne bo naslanjala nanj. Da nama ne zaračunajo še kakega popravila. :)

IMG_7714

Tole pa je bil najin avtek, parkiran pred caso. Mali, a je preživel vseh 4000 km brez problemov. :)

Vse objave:
1. del Na Kubo

2. del Naokoli po Havani

3. del Iz Havane v Vinales

4. del Vinales

5. del Med krokodili

6. del Oderuška Kuba

7. del Trinidad

8. del Camaguey

9. del Fidel

10. del Polovica poti

11. del Nazaj

12. del Moron

13. del Santa Clara in Che

14. del Slovo od Kube

Recommended Posts

Start typing and press Enter to search