Na lep petkov popoldan smo se dogovorili za piknik. Lokacija, kot v večini primerov, naš vrt. Bilo je vroče in potrebno se je bilo založiti z najnujnejšimi pripomočki za peko. Nato se je show lahko začel.

Že kmalu po oznanitvi letečega štarta, so prisotni (in tisti, ki so prišli kasneje :P ) kazali očitne znake lakote. Pojavljala so se vprašanja: “A je že? Kdaj bo?” Seveda brez obupanega strmenja v kuharja ni šlo.

Šark nas ni prikrajšal s smukanjem okoli hrane. Na srečo je vajen takšnih situacij in vé, da kosti sledijo. Če bo le dovolj potrpežljiv.

Ko sem pričel s peko, so obrazi zasijali. Narisal se je nasmeh na ustnice slehernega prisotnega. Vedeli so, da bodo želodčki kmalu predli.

Nekaj perutničk, nekaj čevapčičev in zadišalo je naokoli.

Sline so se cedile tudi trimesečnem Anžetu.

Našel se je čas tudi za detajle okoli nas. Popoldansko sonce je metalo čudovito svetlobo na rože.

Mami in tamau.

Babica in dedek sta želela nekaj, da bo za v okvir. Ena je tu, ostale iz serije bodo na ogled ob priliki.

Ob vsem dogajanju se je Anže samo še zamislil: “Kaj bo vedno tako?”

Ta vrtinca je cel popoldan klicala k fotkanju. Ujel sem jo s čudovito svetlobo v ozadju.

Kazenski odred je žal moral “lupiti krompir”. Drugič bodo vedeli, da se zamujati ne spodobi.

Paparazzo je bil opažen, zato je pobral šila in kopita.

“Le kaj je moji mamici?”, si je mislil Anže.

Tudi ati ni bil nič boljši. Se je pa izkazal v peki. Uspeli so mu naaaajboljši čevapčiči. :mrgreen:

Na drugi strani je Anže opazoval svoje igrače. Na zahtevo mamice sem napravil še nekaj fotografij. Takih, za spomin na tretji mesec.

Med tem časom sta ati in mami razkazovala svoja novo pridobljena tattoo-ja.

Anže mi je razlagal, da bo, ko bo velik, motorist. Brmm, brmm…

Kmalu je prišel čas zaključka. Komarji so bili preveč nadležni in med vso množico prisotnih našli samo mene. Zato sem na hitro ujel še nekaj reakcij ob zaprtju šanka. Nekateri so bili veseli…

… drugi pa so planili v jok. Hooočeeeeem šeeeee!!!  :)

Hja, kaj reči. Lepo je bilo in sigurno zadevo ponovimo.

.

.

.