Preden zaključim mojo sago o Lefkasu, bo vmes vskočil še post o prijetnem sobotnem izletu na Veliko planino.

Kljub temu, da sem letos obredel že mnogo vrhov, po pravici povedano, še nisem sit planin. Zato je sobotno povabilo s strani Radia Fantasy prišlo ravno prav. Nisem sicer ljubitelj množičnih pohodov v hribe ampak sem tokrat stisnil zobe in vseeno odločil, da se pridružim moji “albezni”, ostalim radijcem in izžrebancem. Obljubljene so bile gratis borovničke in brezplačna pokušina sira. Vse to je, poleg čudovitega vremena, obetalo lep sobotni izlet. Ker sta že Eva in celo Grega napisala nekaj na to temo, se spodobi, da tudi jaz pristavim svoj “piskerček”.

Prva točka za postanek je bila Jarški dom, kjer smo pokušali domači sir in vse skupaj zalili z domačimi borovničkami.

Takole je izgledal krožnik potem, ko je bila zaključena degustacija sira. Res dober sir, ki ga je treba poskusiti.

Nato smo se z Male planine napotili proti Veliki planini. Že tukaj se pojavljajo značilne pastirske hiške, v katerih so nekoč v sožitju bivali ljudje in živina.

Na izletu nas je bilo vse skupaj cca 40. Vsi pa so bili navdušeni nad razgledi, ki so se ponujali. Kljub manjšim meglicam, se je lepo videlo v dolino Kamniške Bistrice. Prepadi so bili lepo zavarovani, da ni bilo nevarnosti zaradi “firbcanja”.

Klasičen pogled na Veliko planino je na začetku zakrivala meglica, ki pa je dajala vsemu skupaj poseben čar. Vsekakor smo vedeli, da ne bo dolgo zakrivala pogleda na okolico.

“I obey my master”, bi rekel naš Šark. Tokrat je bil priden. Če odštejemo, da je skočil v vsako vodo. :D

Najprej smo se povzpeli do kapele Marije Snežne, ki ima svoj praznik 5.avgusta in predstavlja poseben praznik za celotno pastrisko naselje.

Megla je takrat še kar grozila, vendar kot bomo videli čez nekaj trenutkov, kmalu posije sonce.

Tule pa smo si ogledali še Preskarjev muzej. Le ta je dandanes še edina koča na Veliki planini, ki je v prvotni ovalni obliki, brez oken in dimnika.

Skromno opremljena notranjost nam prikaže, kako se včasih živeli pastirji. Internet? WiFi? A-a, tega niso imeli. :)

Na drugi strani planine pa se nam je odpiral čudovit pogled na Kamniške alpe, Skuta, Grintavec in Brana so bili skoraj na dosegu roke. Kamniško sedlo pa je bilo “zapacano” z oblaki.

Po Veliki planini je zasejanih ogromno kažipotov, ki nas popeljejo do želene destinacije. Zgubiti se je kar težko.

Dan je bil res popoln in počasi se je bližala popoldanska ura, ko je bil najavljen naš odhod. Nebo pa je še kar bohotilo v jesenskem soncu.

Ja, Velika planina je lep del naše domovine. In še se bom vrnil tja gor. Upam samo, da ne bodo naredili avtoceste do vrha :)

Jesenski dnevi so v polnem razmahu, zato vsem toplo priporočam, da prosti dan preživite nekje v naravi. Ob večeru bo ostal spomin in prijetna utrujenost.

.

.

.

Sorodne objave: