Zadnjič sem malce razmišljal in resno prišel do te ugotovitve. Kar poglejmo. Začelo se je z Golavo, sledila je Mrzlica, vmes sem bil na Rakitni, za tem je sledila Olševa in nenazadnje pred nekaj dnevi še slednja, najvišja v Sloveniji, mogočna Škrlatica (2740m). Gore sem izbiral naključno ampak šele na Škrlatici ugotovil, da so bile vse “ženske”. Slučaj :-) Torej, Škrlatico mnogi poznajo kot drugo najvišjo goro v Sloveniji. Na srečo pa je manj “turistična” kot Triglav in je vzpon nanjo prijeten in poln doživetij. Tu bi samo poudaril, da je pristop zelo zahteven in da naj nekdo, ki misli, da če je bil na Triglavu, lahko z lahkoto opravi tudi s Škrlatico, le tega raje ne počne. Veliko več je tu plezanja, v večini primerov brez jeklenic. Sicer so tri zavarovana mesta, ampak to tam, kjer res ne gre brez. Gora je tudi sama po sebi zelo krušljiva, tako da je za zdrs dovolj priložnosti. Če si ob vsem tem zamislimo še močne sunke vetra, vemo kam “pes taco moli”.
Škrlatica je bila v mojih planih že cca 3 leta, vendar nikoli ni bilo pravega časa zanjo. Predlani sem že bil dogovorjen za vzpon pa nam je načrte prekrižal dež. Tokrat pa sem si rekel, da je to potrebno opraviti sedaj, ko še ni snega in imam čas. Zato sem se med tednom podal proti Mojstrani in naprej v dolino Vrat. Mogočna dolina z ogromno pristopi do največjih slovenskih vršacev je bila v popoldanskih urah že malo spraznjena, kar je bil dober znak, da v bivaku ne bo gužve. Pot se začne pred Aljaževim domom v Vratih, kjer nas pot takoj usmeri na desno skozi gozd.
Škrlatica je bila v mojih planih že cca 3 leta, vendar nikoli ni bilo pravega časa zanjo. Predlani sem že bil dogovorjen za vzpon pa nam je načrte prekrižal dež. Tokrat pa sem si rekel, da je to potrebno opraviti sedaj, ko še ni snega in imam čas. Zato sem se med tednom podal proti Mojstrani in naprej v dolino Vrat. Mogočna dolina z ogromno pristopi do največjih slovenskih vršacev je bila v popoldanskih urah že malo spraznjena, kar je bil dober znak, da v bivaku ne bo gužve. Pot se začne pred Aljaževim domom v Vratih, kjer nas pot takoj usmeri na desno skozi gozd.
Pot je še kar položna in za hip si človek zaželi, da bi bila celotna pot takole. Vendar ne tokrat :-) Kmalu na poti ozremo tudi naš cilj, ki pa je še daaaleč v oblakih.
Prijetna gozdna pot je primerna za kakšno poletno vročino, tokrat pa me je bolj grela kot hladila.
Vendar pot kmalu pripelje na čistino, kjer se pričenjajo razgledi in malo bolj “travniška” vegetacija.
Razgled seveda vso pot čudovit. Vendar pa “kot vedno ob mojih vzponih” lahko opazite oblačno nebo, ki mi je malce kasneje povzročalo še kar nekaj preglavic. Spodaj: Vrata
Malce naprej, ko se del poti postavi pokonci sem dobil tudi družbo. Gams je veselo priskakljal po travici in me radovedno opazoval. Vem, kaj si je mislil :-)
Vzpon na Škrlatico sem razdelil na dva dneva, ker moja kondicija trenutno še ni na himalajski ravni. Tako sem imel prvi dan cilj, da pridem do bivaka in tam prespim, naslednji dan pa na vrh in potem v dolino.Vendar pa me je v tistem trenutku “pozdravil” dež. Oblaki niso zdržali in vode je bilo povsod dovolj. Še največ po meni. In seveda je tisti dan Murphy bil spet na delu. Edinkrat v vseh mojih letih, ko nisem imel palerine s seboj. Aaarghhh. Okoli mene pa samo grmovje, nobene strehe. Dež je neusmiljeno lil jaz pa gasa po mokrih skalah, da čimprej najdem vsaj zasilno zavetišče. In kmalu zagledam tole skal’co, ki je nudila prav priročno streho. Tu sem počakal, da najhujše mine, potem pa naprej. (slikano na poti dol)
Tule se lepo vidi, kakšno ne-vreme je bilo. Jaz pa še cca pol ure do bivaka. Ampak, ker sem moker že tak al tak bil, sem lepo nadaljeval navzgor. Na srečo je dež pojenjal in je samo še rosilo. Tukaj je že prvo melišče.
Tik pred bivakom sem naletel na čredo ovac, katere so me zvedavo opazovale in približale na doseg roke. Verjetno sem izgledal zelo “moker” :-)
“Takoj za vogalom” me je pričakal že bivak. Slika je nastala sicer zjutraj, ampak z iste lokacije, kjer sem pridivjal na planoto. :-) V bivaku sta bila že dva obiskovalca, Verčyka i David s Češke. Onadva sta se tisti dan že vrnila s Škrlatice in sta jo nameravala naslednji dan mahniti proti Pogačnikovem domu. Malce smo pokramljali po angleško, pojedli vsak svojo “obilno” večerjo in se hitro spravili spat, saj tam gori ni elektrike in je kmalu tema. Ponoči pa seveda silni vetrovi, da je bivak kar prestavljalo. Vsake toliko časa pa je veter zajel še polkno, da je z nenormalnim ropotom butnilo ob steno bivaka. Seveda ni potrebno poudarjati, da je bilo spanca le za vzorec.
Tule se vidi del poti, kjer sem prejšnji dan lezel proti bivaku. Ta dan pa se je tu pa tam celo nasmihalo sonce. Čeprav so mi oblaki na vrhu zbujali kar nekaj dvoma v sončno vreme.
Za vogalom, takoj za pašniki pod Dolkovo špico pa že zagledamo zahodno steno Škrlatice, po kateri bomo malce kasneje izvajali plezalne gibe. Vreme seveda še kar oblačno.
Po vzponu po melišču se približamo začetku plezalne poti. Ta se prične desno spodaj pri skalah. In neverjetno, vidi se modro nebo. Počasi sem pozabil na grožnjo dežja in sem se lahko posvetil plezanju.
Še zadnje križišče pred koncem melišča in vstop v skalo je pripravljen. Na glavo čelado, palice na ruzak in hopla…
Najbolj izpostavljen del je odlično zavarovan in tu, kljub temu, da se ob teh varovalih večino ljudi zdrzne, je bilo meni najbolje. Večji problem predstavlja vzpon po steni, ki ni zavarovana. Ampak skala dobro grabi in pravi užitek se je vzpenjati. 
Ko pridemo na rob grebena, se nam odpre čudovit razgled, kjer nas kar prime, da bi poleteli na drugo stran.
Kmalu pa se pred menoj prikaže tudi ogromen križ, ki stoji na vrhu Škrlatice. Res da se je ravno takrat spustila megla, ampak zmagoslavja ob osvojitvi vrha ni manjkalo. Končno vrh, katerega sem čakal toooliko časa. :-)
Ob poti navzdol sem v megli zagledal še zelo skrito okno na Škrlatici. Komaj sem ga še ujel v objektiv, potem pa do konca plezarije pospravil fotiča v torbico.
Hja, kljub temu, da sem po prihodu s Škrlatice preklel vse klance in skale in bil seveda močno utrujen ter zagotavljal, da v hribe pa še dolgo ne, mi je sedaj, ko pogledam nazaj, bil ta vzpon prav prijeten in zanimiv. In prav lepo je bilo biti obseden z vsemi temi ženskami.Slik je še ogromno, še več pa spominov. Cilji za naprej pa že nastajajo. Bomo videli, kam me v prihodnjih mesecih popelje pot. Seveda pa najprej na morje.
:-)
Jap, ste že bral te objave ja. Sprobal smo blogger, ne rečem, da ni fajn ampak mi je bilo težko zapustiti več kot eno leto objav na wp, zato sem spet tu in ostajam. :)
Krasna reportažica! najvišja bejba v deželi naši je tudi moj cilj, pa mi še ni uspel gor zlesti. upam, da ne bom čakal tri leta, tako kot ti…
@ Luka: je bilo vredno čakat. Malo mi je žal, da ni bilo sončno vreme ampak, kot sem že rekel, tudi oblaki in megla imajo svoj čar :)
hvala za pohvale.